Ponovno sta minili dve leti in nemški dark metalci Eisregen so spet izdali album, svoj enajsti po vrsti. Glasbeno so ponovno bolj osredotočeni na svoje delovanje na začetku tisočletja, medtem ko se lirično ukvarjajo z vojno tematiko. Toda slednja navedba le ni čisto natančna, saj ne gre za tipično obdelovanje tem prve in druge svetovne vojne, kakršne poznamo recimo iz hiše Marduk ali Endstille, temveč gre nemalokrat za zelo komično ubeseditev sicer resne teme. Tako imamo na eni strani Gott der Panzer, ki tako glasbeno in lirično misli resno, na drugi strani pa Panzerschokolade, ki ga po mojem niti band ne jemlje resno. Škoda, kajti tovrstni komadi »okužijo« celoten album, ki namesto »solidno« zveni »poceni«.
Vseeno pa se splača izpostaviti nekaj komadov, kot sta na primer prva dva (Marschmusik in Blutkreis), ki dajeta uvodni vtis, da so se Eisregen ponovno zresnili in odkrili pravi način vzbujanja pozornosti. Z Adlerhorst uspe nato bandu ponovno z zanimivo balado, Mein Leben auf deiner Haut je še ena dobra horror-pesem v okviru bandove diskografije, Foltergeist je najbolj blackmetalski komad na albumu, medtem ko sem pri komadu Was von dir bleibt deljenega mnenja. Po eni strani me uvodne rockerske klaviature sedemdesetih let vsakič znova navdušujejo, nakar zavije band s komadom v tiste svoje najbolj absurdno smešne vode, s čimer vse navdušenje zvodeni. Podobno kot splošno mnenje nad celotnim albumom, ki po Todestage ponovno ne prinaša blaznih glasbenih užitkov. Sploh pa ne takšnih, ki jih od banda ne bi že poznali …