Z Earth sem se prvič seznanil pred nekaj leti. Bil je koncert, mislim, da točno na 1. maj. Kresovi povsod, k čemur je seveda obvezno sodila ta prava slovenska glasba – ansambli tipa . Ob prenasičenosti s tradicijo in pravim slovenstvom sem se z navdušenjem in brez pomislekov odločil za manj shojeno pot – v Velenju v eMCe Placu je bil napovedan koncert, ki naj bi bil v metalskih vodah. Tam sem srečal celo kolega, ki se je le zaradi Earth pripeljal iz Postojne. Podučil me je o obeh nastopajočih – mislim, da so Earth združili moči s Sabbath Assembly.
Pozabil sem, da sem v rubriki »recenzija« in ne »reportaža«. Želel sem le poudariti dejstvo, da je bil zgoraj omenjeni koncert povod, da sem se ljubiteljsko vrgel v raziskovanje Earth. Koncert v živo ima name dosti močnejši efekt kot hladno poslušanje albuma doma. Z zanimanjem sem preposlušal njihov aktualni album, ki ima za moj okus, mimogrede, eno boljših naslovnic. Naslov je Primitive and Deadly. Obe besedi sta na mestu. S primitivno (prvinsko) oznako nakazujejo na preprosto, minimalistično glasbo, ki po uradni definiciji spada nekam v področje drone dooma. Praktično gledano so Earth pionirji te eksperimentalne zvrsti doom metala, ki se je začela sočasno s takrat (pre)napihnjeno grunge sceno v Seattlu. Se mogoče ime Dylan Carlson komu zdi znano? On je za Earth to, kar je npr. Dave Mustaine za Megadeth ali Mikael Åkerfeldt za Opeth ali Jože Potrebuješ za Čuke. Njegov stil igranja vključuje minimalistično, pretežno instrumentalno glasbo, drone efekte (zvenenje istega tona v ozadju) ter veliko ponavljanja. Vse skupaj pa se dogaja zelo, zelo počasi. Temu opisu ustreza njihov (zame) klasičen album Bees Made Honey In The Lion's Skull, a ne ravno Primitive and Deadly! In zato mi je všeč. Slišimo namreč celo nekaj petja (pri There Is a Serpent Coming in From the Zodiacal Light), kar za Earth ni ravno značilno. Celoten album je imel zame zelo blues zven, posebej mi je bil všeč komad Even Hell Has Its Heroes. V poslušanje priporočam vsaj tega, če se vam že ne ljubi investirati dobre tričetrt ure za celoten izdelek. A se splača. Ljubitelji banda boste slišali in začutili evolucijo zvoka od začetkov devetdesetih do danes. Najboljša stvar pri tem pa je, da se ohranjajo tisti elementi, zaradi katerih so vam Earth všeč.
Verjamem, da bo morda za marsikoga ta glasba enostavno preveč. Ne boste zdržali do konca (morda bi lahko v ta kontekst vstavil besedo iz naslova albuma Deadly). Drone doom nima ravno tako prijetnega okusa po pivu kot thrash metal. Tudi meni tovrstna glasba paše ob redkih priložnostih, a so zato ti trenutki toliko dragocenejši.