Drudkh so se vrnili po treh letih (delnega) premora (ki jim je očitno dobro del), z novim albumom in konkretnejšim poskusom obuditve njihovega »starega« zvoka. Slednje bandu tudi bolj kot ne uspe, hkrati pa ne gre zgolj za reciklažo zgodnjih albumov, temveč je pogosteje opazen tudi (vsaj majhen) poskus vnosa bolj svežih idej, ki v večini primerov prinese pozitivne rezultate. Glasba ima torej prepoznaven »pol-epski« Drudkh zvok, ki preveva pesmi pretežno srednjega tempa in je kot nalašč primeren za sprehode v naravi ali pa vožnjo mimo dolgih polj in gozdov, ki se razprostirajo v daljavi. Kakovost produkcije je morda za odtenek višja kot pri večini preostalih izdelkov Drudkh, vendar (k sreči) daleč od tega, da bi album zvenel »overproduced«. Sedem pesmi na ploščku se sicer med seboj bistveno ne razlikuje in na splošno dobimo vtis, da so se Drudkh odločili za varno, srednjo pot, brez tveganih eksperimentov ali bolj radikalnih sprememb zvoka, ki bi se lahko zalomili (kot se jim je v preteklosti nekajkrat že pripetilo). Lirično album (ponovno) črpa od (če se ne motim raznolikih) ukrajinskih pesnikov, vendar sta mi nepoznavanje cirilice in nezainteresiranost do klikanja po Google Translate preprečila, da bi se v njih podrobneje poglobil.
Z ozirom na dejstvo, da je A Furrow Cut Short za Drudkh že deseti dolgometražec v zgolj dvanajstih letih, je razumljivo, da se je malha z idejami že precej iztrošila. Časi albumov, kot so Forgotten Legends, Autumn Aurora in Blood In Our Wells, so že davno mimo in jih resnici na ljubo ne bo več mogoče ponoviti. Kljub temu je pričujoči izdelek najboljše, kar je band ustvaril po leta 2009 izdanem albumu Microcosmos, in dokazuje, da so Drudkh še vedno relevantno ime na sceni in na katerega velja računati tudi v prihodnje.