RECENZIJE

11. 12. 2003
Dream Theater - Train Of Thought
Elektra, 2003
V progresivnem metalu redno izhajajo zelo kvalitetne plošče. Vendar že celo desetletje velja, da ko se bliža izid Dream Theater albuma, vsa pričakovanja in zanimanja za ostalo dogajanje na tej sceni uplahnejo in se skoncentrirajo na newyorške progresivne prvake. Tudi pri njihovem albumu številka osem, Train Of Thought se zgodba ponavlja.
Ker je vsak album zgodba čisto zase, je za fane vznemirjenje pred izidom še toliko večje. Dream Theater so že na prejšnjem albumu pri The Glass Prison nakazali, da znajo udariti zelo trdo, a tisto je bilo le ogrevanje za Train Of Thought. Če pogledamo ostale progresivne bande, potem pri veliki večini z leti opažamo “mehčanje” njihove glasbe, Dream Theater pa so naredili ravno nasprotno in z naskokom posneli najtrši album svoje kariere. Že ob pogledu na The Glass Prison naslednika This Dying Soul se jasno izkristalizira njihova nova podoba. Petrucci in Portnoy začneta nekako v stilu novih Arch Enemy, riffi so nenavadno brutalni, ostri, povrhu melodična solaža in ubijalski Mikeov ritem. Tudi nadaljevanje ponuja mnogo presenečenj, pesem je zelo kompleksna, z veliko spremembami ritma, močnim modernim prizvokom. Vedno prisotne balade zastopa le krajša akustična Vacant in prvi del Endless Sacrifice, ki pa je le zatišje pred instrumentalnim infernom v drugi polovici. V tej skladbi in instrumentalu Stream Of Conciousness več priložnosti dobi klaviaturist Jordan Rudess, ki drugače le redko pride do izraza. Petrucci in Portnoy sta prava dominatorja na Train Of Thought, LaBrie je konstanten kot vedno, tudi Myung je že igral pomembnejšo vlogo. Za najbolj klasično Dream Theater pesem velja odlična, zaključna In The Name Of God, medtem ko je recimo Honor Thy Fathe rčisto druga zgodba z modernimi, staccato riffi. Tudi uvodna As I Am, sicer dokaj enostavna, a temačna in polna groova ni ravno nekaj, česar bi bili od njih navajeni.
A Dream Theater ne bi bili to kar so, če kljub nenavadno trdemu pristopu ne bi navduševali z izredno tehnično izpopolnjenostjo in perfekcionizmom, ki se kaže v dodelanosti kompozicij do najmanjših podrobnosti. Vsi fani se najbrž ne bodo sprijaznili z brutalnostjo albuma, a Dream Theater so edini klasičen progresivni band, ki si upa narediti kaj takega (posnemovalci sedaj niso izključeni) in so še vedno nekaj korakov pred konkurenco.

Matjaž
SORODNE VSEBINE:
1. 12. 2004Dream Theater - Live At Budokan / Recenzije
7. 9. 2001Jacobs Dream - Theater Of War / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana