RECENZIJE

20. 3. 2019
Dream Theater - Distance Over Time
InsideOut Music, 2019

Distance Over Time je štirinajsti studijski album skupine Dream Theater, znanih ameriških velikanov progresivnega metala, hkrati pa gre za prvi album založbe InsideOut. Ustvarjanje in snemanje je prvič potekalo tako, da so se člani zasedbe družili v hišici blizu New Yorka, v kateri so skupaj živeli tekom celotnega ustvarjalnega procesa.

Distance Over Time je vse to, kar njegov predhodnik ni bil. Ni posebnih pretiravanj, pesmi so direktne in so zato kot nalašč pripravljene za nastop v živo, saj so riffi v splošnem veliko udarnejši in agresivnejši kot na predhodniku. Nekateri dajejo celo vtis, da gre za thrash metal v stilu Metallice (Fall into the Light), vendar le do trenutka, ko se Mike Mangini na bobnih loti za Dream Theater značilnih progresivnih ritmov. Skratka, po nekoliko bolj rockerskem in mogoče pretirano dolgem The Ashtoning se naslednik predstavi v bolj okrnjeni postavi z devetimi metal komadi (in dodatnim desetim Viper King kot bonus komadom). Spet pridejo v ospredje težko sledljivi ritmi, kakršnih smo poslušalci Dream Theater vajeni od samih začetkov banda. Barstool Warrior, na primer, zelo spominja na slog albuma Images and Words. Kar se tiče progresivnega konteksta skupine, pa najbolj izstopata pesmi S2N in Pale Blue Dot. Prva že od samega začetka prevzame poslušalca z basovskim uvodom talentiranega Johna Myunga, druga pa kaže na neko združitev med preteklostjo in tem, kar bi lahko bila prihodnost zasedbe, saj je odlična mešanica razkošne progresivne virtuoznosti in bolj modernih težkih riffov.

Splošen vtis, ki ga da celoten album, je tak, da se Dream Theater delno vračajo k njihovemu dobro prepoznavnemu slogu, vendar ga tokrat dopolnjujejo z modernejšimi potezami. Opazno je tudi to, da so se na tem albumu bolj osredotočili na ekspresivnost kot pa na pretirane tehnicizme. Slaba plat albuma so žal vokali Jamesa Labrieja, saj mu nikakor ne uspe doseči tehnične kompleksnosti ostalih članov ekipe. To dejstvo se na albumu kaže z mogoče prekomerno uporabo raznih filtrov in efektov na vokalnih linijah. Te pomankljivosti se da opaziti predvsem v zadjem delu Barstool Warrior, v katerem Lebrie težko sledi crescendu pesmi. Sicer je vsaka kritika skupine, kot je Dream Theater, skoraj odvečna, saj so vse njene pesmi s tehničnega vidika vrhunske in glasbeno nadpovprečne. Največ, kar se lahko stori, je razmislek znotraj njihovega sloga.

Resda album verjetno ne vsebuje nobenega komada, za katerega bi lahko trdili, da bo kmalu prišel na lestvico top deset najboljših v zgodovini banda, vendar vse kaže na to, da se Dream Theater odločno vračajo na pot progresivnega metala (ki so jo sicer tudi sami ustvarili).

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
18. 4. 2019
Domorodi četrtki: Inhibis – odpade!
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
18. 4. 2019
KoD: Simptomi
Orto Bar, Ljubljana
18. 4. 2019
Mednarodna konferenca na temo black metala
Moderna galerija, Ljubljana
18. 4. 2019
Sleep, Cojones
Kino Šiška, Ljubljana
19. 4. 2019
Rat Cage, Zabojnik, Pakt
MKNŽ, Ilirska Bistrica
19. 4. 2019
Void, Lack and Destruction: Ater Era, Ways of a Heretic
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana