Sogovornik: A že pišeš recenzijo albuma A Umbra Omega?

Jaz: Sem zaenkrat samo enkrat poslušal, pa nisem bil kaj preveč navdušen. Plošček mi deluje malo prerazvlečeno, veliko elementov pa spominja na album 666 International. Ampak kot sem že rekel, to je komaj mnenje po prvem poslušanju, ki še nič ne pomeni. Kako se pa tebi zdi album?

Sogovornik: Do zdaj sem ga poslušal okoli 30- do 50-krat in globlje kot koplješ, čistejšo vodo dobiš. Meni osebno je eden najboljših metal albumov vseh časov v kateri koli podzvrsti metala. Klasike so klasike in bodo ostale klasike, ampak z umetniškega vidika mislim, da mu noben album ne seže do kolen, tudi zadnja dva od Mayhem ne. Veš, da sem velik fan Satyricon, ampak proti Vicotniku je tudi Satyr popušil. Točno tak produkt v Satyricon stilu sem pričakoval od Satyra zadnjih par let. Tudi spekter glasbe na A Umbra Omega je zelo širok; dejansko so vključeni vsi elementi metala, akustike, klasike in ambientalne glasbe, kar jih poznamo s te scene, in interpretirani na DHG način. Moraš pa v album investirati res ogromno časa, tudi aktivnega poslušanja, da se začne odpirati. Poleg tega imam občutek, da je to prvi album po Extravaganzi, ki bo spet razdvojil sceno na »gremo naprej« in »ostanimo, kjer smo«. Moja ocena je čista desetka.

Jaz: Hm, zanimivo razmišljanje. Meni se zaenkrat še zdi, da DHG z zadnjim albumom niso ponudili nič posebej novega, tako kot tudi Mayhem ne, razen tega, da so pač predstavili svoj black metal. Glasbeno pa za moje pojme skorajda nič novega. Ampak bom poslušal dalje, saj me A Umbra Omega marsikdaj spominja recimo na Enslaved ali na Ebonylake.

Sogovornik: Menim, da gre za tehnični in umetniški razvoj nekega banda, ki ga spremljaš, pri čemer dobiš nov album s staro dušo in novo frizuro, in ne toliko za iskanje nečesa novega. Saj veš, da žene tudi ne zamenjaš vsaki dve leti, si pa navdušen, ko se uredi in si nadene novo frizuro. Sicer pa album od Ebonylake zveni zanimivo, ampak jaz na prvo uho v njem bolj slišim 666 International kot pa A Umbra Omega.

Jaz: Razumem, kaj misliš z razvojem banda, a kot sem že rekel, mi album zaenkrat še ne predstavlja nič posebnega, ker sem to novo frizuro, o kateri govoriš, opazil že večkrat pri drugih bandih, zaradi česar sem zaenkrat še zadržan. Enslaved pa sem ti omenil zato, ker delajo že nekaj časa to, česar so se DHG poslužili zdaj: psihedelični rock sedemdesetih združujejo z black metalom. Sicer pa že lahko rečem, da je A Umbra Omega album s pravo umetniško vrednostjo, vendar mi po drugi strani manjkajo catchy trenutki. Po Supervillian Outcast, ki jih je imel kar nekaj, je band zavil v zelo eksperimentalno smer. Recimo že prvi Aphelion Void je zelo raztresen, skorajda ne ponuja tistih klasičnih »heandbanging« ritmov: zmešani vokal, klavir in saksofon se obnašata kot na tonski vaji … V primerjavi s Satyricon pa se mi zdi A Umbra Omega dosti manj pogumen in drzen.

Sogovornik: Na Umbri se začnejo pojavljati pravi catchy trenutki, ampak rabiš res kar nekaj časa. Ko so se meni začeli vedno bolj pogosto pojavljati, sem ti sploh poslal mail na to temo. Mene pri Umbri res najbolj vleče tisti umetniški vložek, ko so stvari narejene s čisto ta pravim občutkom in ne po neki formuli (momenti med noto A in B, ki se ne dajo zapisati), s fenomenalno analogno organsko produkcijo in noro lepimi izstopajočimi bas linijami. Album ima več »layerjev« zloženih skupaj v neko celoto, ki ustvarijo ultimativno harmonijo, prehodi so izpeljani totalno elegantno in nepredvidljivo. Zadnja stvar, ki je še nisem čisto dojel, sem jo pa začel dojemati, so na prvo uho precej debilni, po dolgem poslušanju pa dokaj mojstrski metalski vložki, čeprav metalske vložke od vsega še najbolj ignoriram. Ta pravi headbanging moment pa se pojavi res samo pri God Protocol Axiom proti koncu devete minute. Sicer pa vem, da se Satyr ne bo spuščal v takšen ekstrem. Vsi njegovi albumi so resnično fenomenalni, produkcija zadnjega albuma spominja na Umbro in z njim je tudi Satyr naredil korak naprej, ampak ne tako izstopajočega.

Jaz: Trenutno že četrtič ali petič danes poslušam plato in se mi je med God Protocol Axiom prikazala podobnost z novim albumom od Abigor. Zaradi vseh teh podobnosti albumu še ne morem nadeti superlativa. Drugi razlog pa je, in bo očitno še nekaj časa, ta konfuzna/netipična struktura komadov, ki v nasprotju z mojim okusom lomi/razbija tekočo strukturo.

Sogovornik: Verjamem, da so riffi in stili podobni, vendar jaz pustim, da me stvari, ob katerih mentalno rastem, najdejo same ob pravem času, najsi bo to knjiga, film ali glasba. Album mi ustvari neko sliko, vzbudi neke notranje občutke, vzpodbudi izmenjavo energije in občutkov, ki jih je izvajalec izrazil skozi glasbo in zapisal v glasbo. Dva albuma sta si lahko zelo podobna, ampak eden ima tisto nekaj, kar razume moja podzavest, drugi pa ne. Tako kot zaljubljenost in ljubezen – ne izbiraš je sam, ko pride, pride, ne moreš pa je načrtno priklicati. To je tudi bistvo umetnosti. Zato ne ignoriram, ampak stvari, ki mi ne dajo tistega nekaj v moj spiritualni mozaik, gredo pač mimo mene, kljub temu da so morebiti tehnično odlične.

Jaz: Ker je trenutno moj glasbeni fokus drugje, me pri Umbri moti tudi, da je morda le 20 ali 30 % albuma metalskega. Vendar tudi takšni albumi imajo svoj čar, če se mi le ni treba preveč mučiti, da se usedejo, ker so pesmi in riffi takšni, da spominjajo na nepovezano uglaševanje instrumentov (God Protocol Axiom, tam okoli tretje do četrte minute). Pa še zmeraj me moti, da je na Umbri marsikaj že slišanega.

Sogovornik: Sem poslušal Ebonylake. Meni slika, ki so jo narisali oni, ni niti na tisoč kilometrov podobna sliki, ki so jo narisali DHG, čeprav so vzeli barve iz iste palete, čopič iste debeline in na isto platno risali vnaprej izbrani motiv drevesa. Ven sta prišli dve sliki z dvema različnima drevesoma. Razumeš? Saj noben glasbenik v zgodovini ni izumil nečesa novega; glasba je živa stvar kot jezik in se evolucijsko razvija in spreminja. Tudi Beethoven ni naredil nič novega, je bil že Mozart pred njim. Jaz sem se pred leti, ko sem ustvarjal neko glasbo, poglabljal v sestavo komadov. Vsak komad je zgubil svoj čar, ko sem ga razstavil na gradnike, in tako sem si uničil nekaj najboljših komadov, ker je bilo v osnovi narejeno čisto vse iz istih kitarskih prijemov, na zelo podoben način, pa najsi bo to Adi Smolar ali Ulver. Takrat sem ugotovil, da je v glasbi veliko več kot samo note. Tem zaporednim tonom in notam vsak umetnik doda nekaj, kar se nikjer ne vidi, temveč se čuti samo kot celota. Zato lahko tisoč bandov imitira Darkthrone, a nič ne more doseči/preseči nekega njihovega dela, niti oni sami ne.

Jaz: Jaz analiziram glasbo z vidika že slišanega/atmosfere/učinka/nalezljivosti in to potem med seboj primerjam. Enako sem naredil pri DHG in posledično direktno reagiral na tvojo opazko, da so naredili nekaj, kar je podobno žanrskemu glasbenemu mejniku. Še zmeraj sem mnenja, da temu ni tako, razlog v tem pa vidim/slišim v predhodno slišanih izdajah različnih bandov: Enslaved, Abigor, 1349, Watain, Krieg, Vulture Industries, Den Saakaldte, Ater Era in vsi ostali bandi, ki pač obstajajo; konec koncev so DHG kopirali tudi sami sebe. Je pa album definitivno nov in velik mejnik znotraj bandove diskografije. Lotili so se določenega žanra/žanrov/mešanice in naredili album, kot se spodobi. Vse, kar želim povedati, je to, da A Umbra Omega z nobenega vidika ni nič posebnega, vendar pa tudi ne trdim, da je album slab. Morda debatirava o albumu leta, česar ne zanikam, vendar album hkrati ni nič več od tega. Po mojem je to album, ki se mi bo usedel čez čas, tako kot recimo Filosofem od Burzum, pri katerem sem dolgo potreboval, da sem album sprejel kot celoto in ne samo prvi dve pesmi.

Sogovornik: Res je, da kar slišiš v Umbri, slišiš tudi v drugih bandih, ki si jih našteval. Jaz bi dodal še Bathory, Ulver, stare DHG, Thorns, Mayhem, celo Morgul slišim v enem momentu, in še bi lahko našteval. Tega nisem in ne zanikam. Kar je pri Umbri novost, je tako širok spekter vseh najboljših elementov, ki so zadnjih petindvajset let definirali žanr »Norwegian black metal«, spakiranih v en komplet. Pa tudi to ni bistvo. Bistvo je harmonična povezanost, uravnovešenost in »refresh« vseh teh elementov, interpretiranih na DHG način (z detajli, ki so samo njihovi), tako da zadeva deluje kot celota in je še vedno DHG, ne pa kot neke skupaj nasrane pomije. To je tisti razlog, zakaj sem album rangiral tako visoko. Saj za inovatorja ni nujno, da je tudi najboljši. Tako kot ne Apple in ne Samsung nista izumila prenosnega telefona, oba sta v osnovi kopija neke 10-kilogramske kible, izumljene bog ve kdaj.

Jaz: Sem te prej razumel drugače, ko si govoril o tem, da bo album delil sceno. Tako kot si napisal zdaj, se pa strinjam, čeprav na albumu še zmeraj slišim določene šibkosti. Poleg tega pa vseeno menim, da tovrstni albumi že obstajajo. Edino, kar je res edinstveno, je dolžina komadov. Toda tudi trdnost tega argumenta ni neomajna.

Sogovornik: Z delitvijo scene sem mislil to, da stvar ni ravno za povprečnega black metalca, ampak bolj za ožji krog poslušalcev s širšim pogledom na svet. A Umbra Omega ima po mojem podobno vlogo, kot jo je na death metal sceni imel Illud Divinum Insanus od Morbid Angel in še prej Extravaganza. Ampak res je, da so DHG vseeno premajhno ime, da bi spreminjali smernice.