Djevel še ne obstajajo niti 10 let, pa so letos že izdali svoj peti dolgometražec. Kdor banda ne pozna, mu bo morda pomemben podatek, da gre za neke vrsto norveško superskupino, katere nekdanji in sedanji člani so ali so bili sicer dejavni med drugim še v Koldbrann, Ljå, Orcustus, Enslaved in Kvelertak. V lanskem letu je prišlo do večje kadrovske menjave, ko sta band zapustila pevec Erlend Hjelvik, ki očitno zaradi obveznosti v Kvelertak nima časa za druge projekte, in bobnar Dirge Rep. Slednjega je zamenjal še slavnejši stanovski kolega, in sicer Faust legendarnih Emperor.

Pa je opisnica superskupina upravičena? Bolj ne, kot ja. Blant svarte graner je tako kot njegov predhodnik Norske ritualer zelo dober primerek norveškega black metala. Dejansko gre za norveški black metal kot po definiciji, saj ga odlikuje tako tista klasična mešanica hladne in surove atmosfere ter spevne melodike, ki smo jo v preteklosti že lahko občudovali pri Taake, Koldbrann ali Burzum. In v tem po mojem tudi tiči srž problema. Vsa velika imena norveške scene, med njimi tudi vsa tri omenjena, so se oddaljila od korenin žanra in z leti ponudila takšno ali drugačno različico black metala, ki pa je v vsakem primeru samo njihov. Djevel v tem oziru s svojim zadnjim albumom tako samo podoživljajo stare čase, zaradi česar delujejo le omejeno zanimivo. Osebno se pač ne morem otresti občutka, da sem marsikateri riff na Blant svarte graner že slišal, da je vokalistov harsh scream povsem generičen, da dejansko cel album izpade pretežno poznano in ne ponuja nobenih pravih presenečenj.

Razen tega, da bi lahko bil plošček tu in tam hitrejši, vseeno ponuja kar nekaj zanimivih riffov in melodij. Kot posebej zanimiva se mi zdi tudi okoliščina, da je bilo bas kitari dodeljenega zelo veliko prostora, da je ta na momente celo prevzela vlogo druge kitare, ki koketira in nasprotuje lead kitari. V primeru, da ste kdaj koli želeli uživati v basovsko igrivem black metalu, potem je pričujoči album zagotovo pravi za vas.

Pod črto bi pa rekel takole: če se želite spoznati s klasičnim norveškim black metalom ali se tega enostavno ne morete nasititi, potem vas bo Blant svarte graner zagotovo zadovoljil. Pri tem boste prišli na svoj račun tako pri Paa vintersti skal hun synge en gravsang som aldrig ender, ki na račun všečno uporabljene akustične kitare kljub svojim skorajda 11 minutam ne dolgočasi, kot tudi pri komadih kot je Det svartner paa likbleik hud, ki s pestro dozo tega in onega meša darkthronovski direkten pristop s taakovsko melodiko. Mešano na žaru torej, vendar osebno vse že okušeno.