Ekstremni metal je napačna oznaka za Disbelief iz Nemčije. Ekstremno heavy pravilna. Zakaj?
Predvsem zaradi izjemno težkega zvoka, ki ga proizvajajo nizko uglašene kitare (nekako kot pri Bolt Thrower, kar se tona tiče, ne pa stila), prav tako bass in eksplozivni bobni, ki se gibljejo v mid-tempu z dobrim snare udarcem in izživljanju na činelah. Nekako kot Ektomorf. Pridevnik »ekstremno« pa se pridružuje še nečemu – ekstremno dolgočasno in zamorjeno. Dvanajst pesmi, ki se po intenziteti ne premikajo skoraj nikamor in se vlečejo kot deževni ponedeljek z najbolj dolgočasnim TV programom. Popolnoma depresivne tematike besedil bi še bile znosne, če ne bi bilo tako zoprnega vokala, da ušesa trpijo do konca. Zamislite si Johna Tardyja (ki je zakon) in upočasnite njegovo kruljenje za 85% ter dodajte ščepec Entombed/Dismember šole; zveni, kot bi poslušali zmajevsko pošast v nekakšni novodobni ameriški risanki. In mori v vražjo mater. Na našo »srečo« doda še clean vokale, tako da imate občasno poleg »mislim-da-bom-kozlal« vokala še dodatno zoprno morijo v stilu razočarani romantik v Trpljenju mladega Wertherja. Ektomorf vsaj preklinjajo in imajo intenziteto. Zakaj so Nemci tako zamorjeni?
No, če ste fan Ektomorf, določenih delov pesmi Mnemic in vokalov, ki jih proizvajajo ljudje, ki pretiravajo z Dobrovoljčkom, potem so Disbelief za vas. Dodaten minus si zasluži popolnoma bedna naslovnica in klišejski izgled banda. Prvič slišal in, kar se mene tiče, tudi zadnjič.

Ivan