RECENZIJE

1. 6. 2018
Dimmu Borgir - Eonian
Nuclear Blast, 2018

Končno deseti album po 25 letih delovanja in po dolgih 8 letih studijskega molka (razne kompilacije in koncertni albumi s starimi komadi me niso nikoli preveč zanimali). Kakšen naj bi bil album, je deloma razkrival single Interdimensional Summit, vendar še zdaleč ne vsega, kar Eonian dejansko ponuja.

Album se začne z industrijskim uvodom, nakar vajeti prevzamejo simfonični elementi, komad pa se nadaljuje in vodi do konca v pretežno počasnem in umirjenem slogu, prepletenim z vsem mogočim, kar smo pri Dimmu Borgir v preteklosti že slišali: mehki kitarski zvok, dvojni bas boben, klasičen Shagrathov govorjeni harsh vokal, zborovsko petje, na eni strani simplificirane in na drugi strani pompozne klaviature. Glede na to, kdo so Dimmu Borgir in kaj pomenijo v svetu simfoničnega black metala, bi si lahko umislili veličastnejši uvod v tako pomemben album.

Sledi že omenjeni single Interdimensional Summit, s katerim postanejo stvari malo hitrejše in predvsem bolj razgibane. Mislim, da je osnovna težava tega albuma ta, da je marsikdaj preveč enostaven. Direktne kitarske melodije, ki so iz ozadja ali iz ospredja podkrepljene z ne preveč izstopajočimi klaviaturskimi melodijami ali zborovskim petjem, pač ne dopuščajo dolgega in poglobljenega odkrivanja, saj band dokaj neposredno in naenkrat postreže z vsem, kar premore. Po drugi strani pa enostavnost ni nujno ravno znak slabosti, kajti album na ta račun tudi hitro zleze pod kožo, to pa je zagotovo okoliščina, s katero se lahko Eonian pohvali; pa čeprav deloma na račun tega, da večkrat zveni podobno kot njegov slavni brat Enthrone Darkness Triumphant.

Ta podobnost ni edina, ki jo srečamo na albumu. Zagotovo je logično in deloma tudi zaželeno, da Eonian zveni podobno kot predhodnik Abrahadabra. Čeprav je band potreboval dolgih osem let za nadaljevanje svoje diskografije, to ne pomeni, da je povsem pretrgal vezi s preteklostjo, kar me osebno veseli. Prav tako me veseli, da zasedbe ne muči demenca in da še zna konkretno udariti po instrumentih, kar sem na predhodniku morda nekoliko pogrešal. V mislih imam predzadnji komad na albumu, Alpha Aeon Omega, na katerega zmeraj predolgo čakam, da se mi zavrti kot deveti po vrsti. Gre za odličen primerek divjega, hitrega, na kitarskem riffu osnovanega simfoničnega black metal komada, ki ga lahko Shagrath, Silenoz in Galder postavijo ob bok legendarnemu Mourning Palace.

A s tem primerjav še ni konec. Alpha Aeon Omega namreč ni edini komad, ki ne tišči v ospredje klaviatur, temveč je celoten album ponovno bolj kitarsko usmerjen. Seveda ne v smislu kakšnega black/thrash napada v slogu starih Darkthrone, kar ste menda lahko do zdaj že razbrali iz mojega opisa, temveč enostavno v slogu, po kakršnem je band že od nekdaj poznan. Dimmu Borgir namreč nikoli niso bili osredotočeni izključno na simfoniko, temveč so jo zmeraj dobro kombinirali z odločnimi kitarskimi riffi.

Na tem mišljenju je zrasel med drugim tudi komad Lightbringer, drugi najdaljši predstavnik albuma, katerega uvod spominja na sodobne Satyricon. Omenjeni stanovski kolegi pa niso edini, ki med tem komadom obujajo spomine na stare čase, temveč je nekje na sredini moč slišati celo nekaj stare gehennovske romantike, preden komad povsem zavije v recenziranemu bandu lastne vode.

Zanimivo je, da Satyricon na albumu zazvenijo še enkrat, in sicer ob koncu komada Archaic Correspondence, katerega lajtmotiv so disko pop klaviature, ki so marsikoga zmotile pri komadu Interdimensional Summit. Pri tem komadu je bil morda ta efekt, ki spominja na kapljanje dežja, uporabljen res nekoliko naivno, toda na albumu se pojavlja večkrat in pri Archaic Correspondence in drugih komadih izzveni povsem drugače, dosti bolj odraslo in razvito. Takšen je tudi album v celoti, na katerem Council of Wolves and Snakes s svojo razgibanostjo meni osebno predstavlja enega izmed glavnih vrhuncev. Skratka izdaja, ki je nikakor ne bi želel zgrešiti.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
8. 5. 2019
Vltimas - Something Wicked Marches In
Recenzija
3. 5. 2019
Amon Amarth - Berserker
Recenzija
25. 4. 2019
Waste of Space Orchestra - Syntheosis
Recenzija
18. 4. 2019
Aftermath - There is Something Wrong
Recenzija
16. 4. 2019
Mystifier - Protogoni Mavri Magiki Dynasteia
Recenzija
9. 4. 2019
Equipoise - Demiurgus
Recenzija
4. 4. 2019
Luminescence - From Darkness... (EP)
Recenzija
20. 3. 2019
Dream Theater - Distance Over Time
KONCERTI & FESTIVALI
22. 5. 2019
Blackoutt
Mladinski center Gornja Radgona
23. 5. 2019
Cutterred Flesh, Poppy Seed Grinder, Blood Up, Maskardh
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 5. 2019
Domorodni četrtki: Monstrumental
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
23. 5. 2019
Electric Octopus, Psihadelični Profesorji Bluesa, Blackoutt
Koncertna dvorana Rog, Ljubljana
24. 5. 2019
Ambra predstavlja album COR
Orto Bar, Ljubljana
24. 5. 2019
Kramp Fest 2019
Bajer, Godovič