O tem, da Destruction brez Schmiera takorekoč ni, že nekaj časa ni več dvoma. Tako se je izkazalo pred več kot desetletjem, ko je mesarki mojster zapustil band in ponovno z njegovo vrnitvijo ter reunion ploščo All Hell Breaks Loose.
S ploščo The Antichrist mesarji nadaljujejo prav v stilu prejšnje, s tem da se na trenutke zdijo še ostrejši in še hitrejši. Album vsebuje, če odštejem uvod, deset tipičnih Destruction komadov, nabitih z energijo. Ostri riffi, bliskovite solaže, ki so odlično in morda na malo netipičen način prepletene z ostalimi elementi, rezek, zlovešč vokal in bobnanje, kakršno se thrash metalu pritiče, ne pomenijo ničesar drugega kot to, da Destruction ostajajo Destruction. Komad Thrash Till Death si bo marsikje in pri marsikomu, kar se tiče te plošče, prislužil kakšen pridevnik, ki se začne z naj. Slednjemu komadu (ki ima, mimogrede, riff s komada FFF od Megadeth) sledi cel blok klasik tega albuma – Nailed To The Cross, Dictators Of Cruelty, Bullets From Hell in še kakšen (ja, da ne izpustim zadnjega, morda malo samosvojega The Heretic) so komadi, na katere bodo prisegali Destruction fani.
Destruction so naredili tisto, pri čemer je dosti bandov odpovedalo: znajo narediti album s sodobnim zvokom in produkcijo ter ob tem ostati tradicionalni in hkrati izvirni. In to že drugič! The Antichrist je tako metalski album, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Nedvomno – Destruction so nemški thrash metal za novo tisočletje.

Matija