Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

12. 12. 2013
Descend - Wither
Inverse Records, 2014

Déjà vu. »Un filing«, ki je čisto jeben in stimulira vprašanja eksistence. »Un filing«, ko si prepričan, da si neko situacijo že videl; že videl in doživel z identičnimi občutki in vsemi pripadajočimi vibracijami, ki jih možganski stroj skonstruira do te mere, ko sam ne verjame več svoji lastni čustveni percepciji. »Un filing«, ki je srhljivo resničen in te živcira, ker znanost nima eksaktnega odgovora na to, kaj je ta senzacija. A pribijte me na gnilobo krucifiksa, kaj gnilobo?! Pribijte me na rjaveče stigmate, znotraj katerih še vedno razpadajo raztrganine preroka, če se najde kdo, ki trdi, da ga nikoli ni vsaj enkrat v življenju žrlo, kaj je ta »filing«. Vendar zaključimo s to tematiko na tem mestu in jo pustimo za druge sfere.
Da sem ugotovil, zakaj ta občutek reže skozi meni lasten živež z misteriji, niso bila potrebna nikakršna razodetja ali kakšna druga (ne)znanstvena dognanja. A že to, da se ti ob poslušanju neke glasbe – v tem primeru gre za plato, omenjeno v naslovu – porodijo neka razmišljanja in občutki izven samega glasbenega konteksta, pomeni, da je pred nami nekaj več, kot se utegne zdeti ob prvem stiku. Kljub vsemu pa sem za zadovoljitev tega čustvenega stimulusa vseeno moral pošteno mozgati, da so se občutki déjà vuja pomirili ter poniknili v pozabo. Med drugim je diskografska polica doživela pravo hirošimsko razdejanje, vse dokler iz tiste štale ni pokukala sprana rjava platnica albuma z napisom Ghost Reveries. Odgovor sem ves čas nosil v glavi, le da zaradi napačno zarisanih vzporednic nisem pravilno povezal na videz razpršene in irelevantne skupke že znanih vtisov. Na tej platnici se je namreč bohotilo ime, ki naj bi bilo znano vsaj večini metal skupnosti, četudi potopljeno nekje v nezavednem – Opeth. Moj krik potešitve vseh dilem je prodrl v nožnico pekla in od tam v druge dimenzije: »Success!!!«
Na začetku brez obotavljanja razrešimo morebitne dvome. Descend niso kopija Opeth, čeprav se udejstvujejo znotraj podobnih glasbenih okrožij in so oboji Švedi. Ti le obudijo neke daljne spomine na Opeth. In to sploh ni slabo, kot bi se morda komu zazdelo. Treba je namreč imeti v mislih, da je biti popolnoma samosvoj znotraj kateregakoli metal žanra danes vražje zajebano glede na masovne količine bandov, ki vedno znova in znova priplavajo iz metalnega oceana. In, medtem ko eni izgledajo kot mastni madeži, ki lebdijo na gladini te zmetaliziranosti ter skrunijo njegov lesk, drugi kot kičaste jahte, ki se razkazujejo in s svojo pojavo hranijo gluhe, tretji, ki raje glisirajo daleč stran razburkanih voda, se poleg vseh teh in še več drugih najdejo tisti, ki se kot monstrumski katamarani oddaljujejo stran od te maškarade. Takšen vtis dajejo Descend, ki z Wither – gre za drugi studijski album – plujejo proti širšim horizontom.
Wither je odlično izpeljana progresivna death metal plata z zadostno mero melodičnih vložkov. Zato vsi zagriženi death metalci (counting me), ki melodic death izgovarjate z gnusom, prenehajte z branjem (za intermezzo bi vas še vse tiste, ki veselo jezikate skovanko melodeath poprosil, da jo poskusite izbrisati iz prešernosti besednega zaklada in namesto tega uporabite primernejšega – melodeath zveni kot morbidna nizkoproračunska drama za pravkar ločene gospodinje). Tisti, ki niste ozkogledni (za ozkogledne nas je pred kratkim označil, lej ga zlomka, Mikael Åkerfeldt iz Opeth), pa si vzemite čas, ker tale švedski smrtno-metalski napredek šprica svežino. Wither ni ena tistih progresivnih plošč, ko komadi postanejo po štirih minutah dolgočasni in z grozo ugotoviš, da si šele nekje na polovici. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi osem minut kakšne pesmi minilo tako hitro in tako doživeto kot pri poslušanju prihajajoče plošče Descend. K temu ne pripomore le dobro skovana dinamika glasbe, nenadne ritmične spremembe, prehodi iz death metal silovitosti v skandinavsko akustiko, temveč tudi razgibanost vokala, ki se razteza od nizkih guttural growlov pa vse tja do vreščečih krikov in redkih cleanov (In Hours of Despair). Vokalna izvedba je zakon! Drvi s tokom, prvinskostjo in ne komplicira. In končni vtis celote je presenetljivo zadovoljiv. Progressive erotika brez davljenja na malih tičih velikih režiserjev. To je pornič na nivoju, začinjen z neprizanesljivostjo do človeškega drvenja v Armageddon. Pornič, ki ima zgodbo, glavo in rep. Gledaš ga z njenimi starši ter z njimi filozofiraš o razkroju narave znotraj človečnosti. In vse to, vse te prispodobe dajejo glasbi nekaj več kot le nekoga, ki se trudi sopihati za megalomanskim krdelom metala, ki nas vsake toliko pourinira, da ne pozabimo, kje nam je mesto. Ta pasji razvrat Descend dohiteva samozavestno in brez nepotrebnega napuha.
Kitare na Wither niso kot pobegli vlak, ki ne ve, kako in zakaj bi se ustavil. Kitarski tandem ustvarja riffovske nevihte (Severance) suvereno kot ameriški droni v Siriji. Vendar pa ta strunska naveza zmore več kot samo pustošenje po vaši domači hi-fi napravi. Iz teh sodobnih pripomočkov, ki generirajo zvok, prihajajo čustveno eruptivne solaže (npr. Confined by Evil) ali pa akustični pasaži (From Grace to Grave), ki pa huronskosti ne zmanjšujejo, temveč jo sofisticirajo in obdelajo. Največje veselje in ejakulacije metalske sreče sem doživljal, ko so basovske linije penetrirale moje bobniče. Bas namreč konstruktivno sodeluje v tej glasbeni interakciji in več kot enkrat v svoji, včasih shizofreni, izvedbi blesti (Sundown, The Rancorous Paradigm ...). Sistematika igranja bobnov in menjave ritmike so spomnile na Maria Duplantierja iz Gojire (z manj rapidnih preskokov v kratkih časovnih intervalih). Bobni se gibljejo od srednje hitrega tempa pa vse tja do hitrosti, značilne za tehnične death metal bande (npr. Decapitated), vendar pa dvojna stopalka ni orožje, ki bi konstantno težilo k agresiji in monotoni surovosti. »Double Fuss« ne beži nikamor, temveč raje dekorira in dopolnjuje razpoloženje v glasbi. Ampak to še ni vse! Tudi besedila, ki opisujejo venenje (Wither = veneti) človeštva ali človeških vrednot znotraj vsakega individuma, so interpretirana z odločnostjo in pristnim gnevom. Besedila niso plehka. V svoji izvedbi prinašajo konotacije, metafore in neposredne pljunke v obraz človeške ignorance. In to s »filingom«. In še nekaj, če nimate dobrih zvočnikov, napišite pismo kapitalističnemu zavaljencu v rdečem. Poslušanje omenjenega albuma (ali metala na splošno) na nekih starih, nezmogljivih relikvijah namreč ne bo prineslo nobenega pravega veselja in še manj kakšnih drugih ekstatičnih doživetij.
Wither, ki bo izšel 24. januarja 2014, je nadpovprečno všečna plata. Ni stereotip melodične progresive, ki se jo bojiš poslušati, ker pričakuješ litanije repetativnosti in melodične arogance. To je album, ki ima »cojones«. Album za dober začetek novega leta. Če niste, kot pravi Åkerfeldt, potem dajte plati možnost, da vas prevzame. Ima potencial, majke mi.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija