Deathspell Omega. Eno izmed čudes Black metala. Skupina, ki se je iz tipičenga old-school black metal »nažiganja« prelevila v teološko zver, ki razen v harmonični deluje v vseh sferah obstanka. Od njihovega albuma Si Monumentum Requires, Circumspice iz leta 2004 black metal ni več isti. Ne zaradi vplivnosti izdaje, niti zaradi njene prepoznavnosti ali česa podobnega. Deathspell Omega so takrat pokazali, kaj je moč storiti s to glasbeno zvrstjo. Trenutek streznitve je zapolnil kozmični kaos. Za tako ortodoksno zasedbo so se ti Francozi že takrat – še bolj pa z naslednjimi izdajami – izkazali za zelo destruktivne. Paradoks? Seveda. Od leta 2004 pa vse do danes je njihov glasbeni razvoj mogoče opisati kot vedno hujšo obliko neozdravljive shizofrenije, zavestno poglabljanje v tehnični kaos in teološko/filozofsko obsesijo duha.
Po izgubi groova na albumu Fas – Ite, Maledicti, in Ignem Aeternum so Deathspell Omega decembra 2008 izdali EP Chaining The Katechon in rezultat je – takšnim pričakovanjem navkljub – šokanten. Ena sama, dvaindvajset minut trajajoča naslovna skladba je potovanje v kaos. Kakšno šamansko potovanje vase, lepo prosim. Če ste iskali glasbeni dokaz o kozmičnem kaosu in neobstoju takšne ali drugačen božanske transcendence, ne iščite dalje, zakaj našli ste!
Izdaja ima svoje tipično black metal tako anti-, kot estetske momente, a pod črto se zdi, da so pogostejši tisti, ki so zgolj namen kaosu in njegovemu glasbenemu manifestu. Žal ima tudi ta del pregovorne »tehničnosti«, svoje »tehnične« vrednotenjske sisteme in kriterije in skladno s tem se celostna podoba skladb(e) (oziroma z lepšo angleško besedo »songwriting«) izkaže za področje na katerem so Deathspell Omega najbolj šibki. Temu EP-ju manjka duša, nek pečat, manjkata kri in znoj, ki bi izdaji dodelila svoje mesto pod (sicer mrtvim) soncem in Chaining The Katechon se le s težavo prebije kaj višje od zvočne demonstracije neke filozofske ideje.
Na idejni ravni je tokrat govora o bibličnem pojmu Katechon-a, ki je tisti oziroma tisto, kar je treba umakniti/odstraniti pred prihodom Antikrista. Katechon torej s svojo prisotnostjo onemogoča njegov prihod/razkritje. Vklenjanje v verige te Antikristove ovire iz naslova torej ne ponuja dokončne rešitve problema, le svoj pogled nanjo. Točno takšna dognanja in »poigravanje« s filozofskimi pojmi pa so tako značilni za Deathspell Omega druge dobe.
To je EP, ki ga vodi fiksna ideja o zvoku in zvenu, a za to zasedbo se zdi, da se bodo v tej samospočeti iz-virnosti kmalu izpeli. Če se še niso. In če velja, da je uničenje del ali celo predpogoj stvarjenja, se s to izdajo za Deathspell Omega zdi, da rabijo prihod lastnega Antikrista, legendarnega in pregovornega Uničevalca. Pred njegovim razkritjem in prihodom pa – v skladu s prejšnjim odstavkom – vsi vemo, kaj je potrebno storiti.

Davorin