Če kdo trdi, da pravega umazanega thrasha ni več in da je ostala le komerciala ali pa manjši bandi, ki itak kopirajo fore legend in so totalno neizvirni, naj si zavrti to plato. Božanske izvirnosti sicer ni, je pa ogromno jajc. Če mi ne verjamete na besedo, pa naj vas prepriča dejstvo, da so Fenriz (Darkthrone) Approved! Uuuu …

Duo Deathhammer deluje od leta 2005 in ima za sabo kar nekaj demov, splitov, kompilacij in tri albume. Najnovejši izmed treh je, kot je že znano, Evil Power. Kliše naslov – EVIL POWER!; kliše naslovnica – Satan, ki je eksplodiral iz podzemlja, obdan s človeškimi lobanjami pod polno luno, pred svetom ga pa skriva mogočno gorovje; kliše riffi – ali tisti, ki ste jih slišali pri vsakem drugem ansamblu, le da so ti odigrani s filingom; kliše attitude itd. Kakorkoli – naj se za nekoga še tako slabo sliši – Deathhammer imajo tisto, kar človek v tem žanru pogreša, in zaradi tega so odlični. Niso niti malo spolirani, vokali so umazani, zvok je iz devetdesetih/osemdesetih, muzika pa je mastna in nima enega, ampak nekaj parov jajc. Riffov ne bom opisoval, ker so tipično thrasherski oziroma first wave blackmetalski – Hellhammer, Bathory, Venom. Reference in pripadnost prvemu valu iz osemdesetih je mogoče slišati tudi v tretjem komadu, ki sliši na ime Satan is Back, kjer se Sergeant Salsten v samem začetku zadere: »This is the return of darkness and evil«, kar je naslov drugega albuma mogočnih Bathory iz leta 1987. Produkcijsko je album na nivoju in ima dokaj dober zvok, ima ogromno obratov in meni osebno kul kombinacijo vokalov, ki variirajo med oldschool blackmetalskim screamom, včasih pa se spet prelevijo v heavymetalski krik, da album dobi še bolj gnusen filing in zapolni monotonost. Slednja je v bistvu velik problem verjetno celotne scene (ki je sicer tako dobro tudi ne poznam, da bi tej tezi lahko dal močno vrednost).
Deathhammer so zanimivi, ampak so tudi monotoni. Moram pa povedati, če vas že album ne prepriča, da si jih ob prvi priliki oglejte v živo. Po navadi fantje na odru niso trezni, kar nam seveda pove, da njihov »fuck off and die« pristop ni sprenevedanje in igranje, česar danes na metalski sceni ne manjka. Čeprav pa so koma pijani, še vedno odigrajo v nulo – ta spektakel sem imel čast videti na Raging Death Date 2014.
Za zaključek naj samo še dodam, da je album poslastica za vse tiste, ki so res obupali nad sceno oziroma ne morejo pozabiti na metal, ki so ga bili deležni v svoji rosni mladosti. Ta album je gnusen in zato tudi odličen!