Death Angel je "sinonim" za abstrakten Bay Area thrash metal.
Nova dimenzija, ki so jo med drugimi odprli (takrat še) mulci s Filipinov v t.i. drugem valu thrash metala 80-ih let, je nadgradila in odprla nove razsežnosti te zvrsti. Odlikuje jih neverjeten napredek od albuma do albuma in nadarjenost, ki je zasenčila marsikaterega starejšega prdca. Uspelo jim je ustvariti lastno nišo, lastno prepoznavno noto standardnega thrash metala. Po ponovnem vstajenju banda so prepoznavni znaki ostali, a glasba ni več tako privlačna za ušesa, kot je bil zgodnji material.
Niti en komad ne vsebuje lepila, ki bi prilepil kakšen del v uho. Glasba gre skozi eno uho noter in takoj skozi drugo ven, kar se na zgodnjih albumih ni dogajalo, saj je vsak vseboval vsaj en komad, ki še dandanes ni ušel iz spomina. Pozitivno je, da ne glede na to, ne morijo s predolgimi kompozicijami, čeprav bi marsikje lahko še dodatno oklestili kakšen del. Komad, kot je recimo God Vs. God, ki zveni kot Linkin Park B-side komad, se brez najmanjšega dvoma zlahka pogreši v diskografiji celo atipičnega thrash metal banda, kot je Death Angel. Tega ne potrebujejo niti Death Angel, še manj pa poslušalci. Tudi Sonic Beatdown vsebuje enega od tistih zoprnih nagovorov, ki jih objestno rad uporablja Dave Mustaine v Megadeth. Prisotne so tiste groovy vibracije z albuma Act III (naprimer v Carnival Justice), občasno se vrinejo ekstremnejši hitrejši thrash ritmi (Buried Alive), Death Angel pa so že dolgo znani mojstri akustičnih partitúr, ki jih je po poslušanju Killing Season nemogoče pogrešati. Okrepljeno s temačnimi besedili za temačne čase.
Album veličastno zaključi komad Resurrection Machine, kjer nikakor ne gre za "filler" (recimo vsiljivca), ker je občutno, da so se poglobili v pisanje tega komada. Več takih trenutkov bi si želel na Killing Season.
Občutki po izteku celotnega albuma so precej mlačni, niti vokal, oziroma več vokalov, ki jih ponujajo različni člani banda (z gostujočim Scottom Ianom iz Anthrax na spremljevalnih vokalih), ne prepričajo ravno. Vokal pa je poleg nekaterih čudaških kitarskih riffov in nekoliko funkovske bas kitare vedno bil tisti zaščitni znak smrtnega angela.
Ležeren album Killing Season svetujem za precej ležerne dneve.

Darijan