»… There is no Way out from this Place
Where Days turn to Dark
One after another …«

Tuomas Saukkonen je leta 2013 naznanil, da bo ugasnil vse svoje tedanje glasbene projekte in se tako v celoti posvetil in vso energijo usmeril samo zasedbi Wolfheart. Tako je veliko privržencev nejevoljno spremljalo ugašanje projektov Black Sun Aeon, Before the Dawn in seveda tudi Dawn of Solace.

Dawn of Solace je kot projekt nastal le, ker je Toumasu pri pisanju materiala za Before the Dawn ostalo preveč idej, ki pa niso bile primerne za tega. Tako je leta 2006 izšel album The Darkness, ki je dejansko imel izjemen potencial, a je kazalo, da bo ostalo samo pri tej enkratni izdaji. Toda več kot dekado kasneje so oboževalci doživeli ponovno rojstvo projekta Dawn of Solace z izdajo albuma Waves. Tokrat je Toumas, ki še vedno skrbi za celotno glasbeno podlago, k sodelovanju povabil Mikko Heikkiläja (Kaunis Kuolematon, Ex-Sinamore) in tako, v primerjavi s predhodnikom, novi izdaji dodal dodatno in več kot odlično vokalno širino, ki album postavi še stopničko višje.

Že uvodoma lahko začutimo klasični pridih melodičnega death metala, ki je znan za veliko finskih bandov, ki pa sta mu fanta tokrat dodala še dodaten doomovski pridih. Leading Wings, uvodni komad, že takoj nakaže pot, po kateri se bosta tokrat sprehodila. Temačen in turoben metal z vsemi elementi, ki krasijo Toumasovo izražanje skozi glasbo, Mikko z izjemnim glasom le še nadgradi in podkrepi doomovski vpliv glasbenih elementov. Tako lahko zasledimo zametke Toumasovih že ugaslih projektov Black Sun Aeon kot tudi Insomnium. Vrhunsko dodelane vokalne linije, podkrepljene z melanholičnimi kitarskimi melodijami izražajo emocije, ki z vsako naslednjo skladbo poslušalca potegnejo še globlje vase. Že naslov Waves sam po sebi odlično opiše strukturo albuma, saj te glasba v valovih preplavi z različnimi občutki, ki izražajo zgodbe bolečine, turobe in temačnosti, ki biva v človeku.

Zato tudi ne preseneča, da album kot celota nikoli ne izgublja na moči, kvečjemu s komadom Hiding, v katerem s popolno harmonijo otožnosti vokala in čustvenih melodij fanta zagrizeta v poslušalca, ga preplavita z refrenom, ki tudi po večkratnem poslušanju ne postane dolgočasen. Tako tudi Tuli, edina skladba, pri kateri je v ozadju zapaziti tudi growl in je besedilo v celoti v finščini, odlično popestri potek celotnega albuma, saj z nekoliko tršimi zvoki in pridihom black metala poslušalca odpelje stran od klasične melanholične zasnove in doseže, da s takšno razgibanostjo poslušalec ostane fokusiran na izjemno glasbo, ki jo predstavlja album Waves.

Za zaključek izjemne plošče poskrbi skladba Ghost, ki proti pričakovanju preseka ustaljen ritem z nežnimi vokali ob spremljavi klavirja. Izjemen preobrat, ki albumu doda dodatno noto in ga konča na najboljši možen način. Atmosferični klavirski zvok zaključi popoln album z žalostjo nabitimi občutki.

Tuomas Saukkonen je tako z Waves ponovno dokazal, da je mojster v ustvarjanju čustveno nabitih, melanholičnih melodij, ki jih Mikko Heikkilä z izjemnim vokalom le še nadgradi. Izjemen plošček, ki ljubiteljev tega žanra ne bo razočaral.

»… This Morning feels colder than before
Strange and unfamiliar
Something has changed
What the Night took away
The Day cannot repay …«