Med velikimi imeni black metala se je v zadnjem desetletju pojavilo ogromno novincev, ki so prevzeli in popeljali zvrst v raznolike in izvirne stile. Med njimi Mgła in Batushka zagotovo vodita daleč pred ostalimi. Ta ponovna porast popularnosti black metala pa je povzročila, da se je kar nekaj klasičnih bandov zbudilo iz hibernacije in so ponovno stopili v studio – stari znanci, kot so Mayhem, Funeral Mist in celo Immortal. Sem in tja pa naletimo še na skupine, ki hodijo po svoji lastni poti in se ne ozirajo na trende ali na trenutno stanje black metala. Fenriz in Nocturno Culto sta stara veterana scene, že od leta 1991 brez premora vsakih par let izdajata albume v raznolikih zvrsteh, vse od death metala, njunega zimzelenega surovega black metala pa do heavy metala, crust punka in vsega vmes. Četudi nista vedno dosegla zlate trofeje z nekaterimi izdajami, pa sta vedno ostala dosledna in s zdaj že sedemnajstim studijskim albumom še vedno dokazujeta, da sta polna svežih idej.

Sam zvok albuma je logično nadaljevanje dveh predhodnikov, albumov The Underground Resistance iz 2013, ki je prekinil njuno punk ero, in Arctic Thunder iz 2016, ki je po stilu zelo podoben Old Star, vendar se njegove ideje mešanja starošolskega black, heavy in doom metala niso izšle tako dobro, kot so se na najnovejšem albumu. Pri poslušanju nam najprej na pamet skočijo skupine, ki so pomagale ustvariti pot black metalu, kot ga poznamo – to so Celtic Frost, Venom in Bathory. Zimzeleni elementi teh skupin se nenehno pojavljajo v različnih količinah skozi vse pesmi, vendar izdelek še vedno zveni izrazito Darkthrone. Naravnost neverjetno je, da po toliko letih in veliki količini posnetega studijskega materiala ta duo še vedno premore prvovrstno izvedbo in malo morje odličnih, spevnih riffov.

Album se odpre z bolj hitro, udarnejšo pesmijo I Muffle Your Inner Choir, z riffom, ki bi se lahko ponosno pojavil na proto black metal albumu iz osemdesetih, in ritmom, ki se mu je skozi zgodovino dokazano nemogoče upreti. Nekje na polovici pa pesem iznenada spremeni tempo in se prelevi v doom metal, ki ga bomo skozi album kar nekajkrat srečali. Z naslednjo pesmijo, The Hardship of the Scots, nas ponovno presenetita. Pesem se začne s klasičnim heavy metal riffom, nič kiča, samo čisti starošolski heavy metal, ki med verzi preskoči v težak, mračen doom metal. Med to zajetno pesmijo nam še servirata nepričakovan kitarski solo in kar nekaj ritem odsekov naravnost iz Candlemass šole. Z debelo prevleko surovega zvoka black metala in močnimi vokali je pesem The Hardship of the Scots najbolj impresivna pesem na albumu in vredna samosvojega poslušanja.

Naslednji dve pesmi, Old Star in Alp Man, sami po sebi nista nič posebnega, četudi brez problemov mešata vse prej navedene zvrsti v kompaktno celoto. V samem kontekstu albuma lahko na njiju gledamo kot na trd most med dvema paroma nadpovprečno dobrih pesmi. Duke of Gloat je zagotovo najbolj black metal pesem na tem zelo raznolikem albumu. Je najhitrejša, najbolj hladna in najbolj direktna v svojo izvedbi, tako da če iščete to znano stran njune glasbe, jo boste zagotovo našli v tej pesmi. Album se zaključi s še eno zanimivo pesmijo, The Key Is Inside the Wall, na kateri se zelo dobro sliši, da se oba člana izredno zabavata pri igranju njune glasbe. Pesem s svojim toplim kitarskim zvokom, poskočnimi ritmi in proto thrash metal riffi zveni spevno in je lahka za ušesa. Brez težav jo lahko postavim med boljše pesmi z albuma.

Mogoče bi nekateri poslušalci raje slišali daljšo epsko pesem za konec, pesem, ki bi postavila vse prejšnje pesmi v sramoto s svojo mogočnostjo, vendar se moramo zavedati, da so to še vedno dobri stari Darkthrone. Skupina je ujeta nekje v času in dela, kar ji ustreza, vendar nam z vsakim novim albumom prinese nekaj svežega. Četudi ni izdala nič slabega v tem desetletju, ima ta album manjšo prednost pred ostalimi, saj so vsi njegovi elementi kanček bolj spolirani in izvirni. Definitivno vreden poslušanja in upam, da nam bo ta legendarni duet dal še veliko kvalitetnega materiala.