Fenriz in Nocturno Culto sta konec aprila letos izdala svojo peto kompilacijo. Kdor je prebral mojo recenzijo njunega aktualnega studijskega albuma The Underground Resistance, bo zdaj morda pričakoval ponovno slavospev ali kaj podobnega, kakor si Darkthrone načeloma tudi zaslužijo. A tokrat ne. V preteklosti sem že nekajkrat zatisnil prenekatero oko, ko sem sprva z navdušenjem razpakiral po pošti dostavljeno kompilacijo s slavnim razmazanim logotipom, nakar je sledil hladen tuš, saj ni ponujala skorajda nič novega. Le dizajn in topel občutek v notranjosti, da se na polici ponovno nahaja celotna diskografija največjega black metal banda. Po pravici povedano sem bil in sem še zmeraj najbolj navdušen nad prvo kompilacijo, ki jo je izdal dvojec pod imenom Preparing For War. Naslednjo, Preparing For War (Special Edition), je že spremljal rahel grenak priokus, čeprav je nabor komadov resnično edinstven, medtem ko Frostland Tapes in Sempiternal Past – The Darkthrone Demos navdušujeta le še iz zbirateljskega vidika.
Introducing Darkthrone pa me niti z zbirateljskega vidika ne navdušuje več kaj preveč, pa čeprav imam album v svoji zbirki komaj nekaj tednov. V zvezi z aktualno kompilacijo se povsem strinjam z recenzijo, ki sem jo prebral na Metal Arhivih in je plod produktivnih prstov avtorja z vzdevkom autothrall. Dokler se plošček ni končno zavrtel v mojem predvajalniku, sem bil trdno prepričan, da sem naročil fenomenalen best of album, od katerega se bom le stežka ločil. Namesto tega pa sem dobil šop pesmi, ki zaradi pomanjkanja skupnega konteksta delujejo povsem nepovezano. Komadi so iztrgani iz poznanega okolja in so v prvotni obliki, nespremenjeni vrženi med albume, ki so bili izdani pred in za njimi. Na Introducing Darkthrone so komadi, vsega skupaj jih je osemnajst, razporejeni po kronološkem vrstnem redu na dveh zgoščenkah. Iz black metal obdobja banda je posamezni album zastopan s po eno pesmijo, medtem ko je sedanja black'n'roll faza bandu očitno pomembnejša, saj so nekateri albumi zastopani s po dvema skladbama. The Underground Resistance je bil izpuščen, čeprav bi bilo prostora na enem in na drugem ploščku več kot dovolj, saj oba skupaj štejeta nekaj več kot 82 minut.
Samega izbora pesmi ni treba komentirati, ker ta sploh ni tako zelo sporen. Seveda bode v oči, da manjkajo komadi, kot so To Walk the Infernal Fields, Transilvanian Hunger, Quintessence, Earth's Last Picture … ah, preveč jih je, a izbrani so daleč od tega, da bi bili slabi. Kot že rečeno, moti dejstvo, da ima poslušalec med poslušanjem občutek, kot da posluša glasbo z vklopljeno funkcijo »shuffle« in nepovezano skače od enega komada do drugega. Slab koncept sestavljanja best of albuma bi pogojno lahko rešila bogata knjižica z do danes neznanimi anekdotami in prigodami, redkimi fotografijami ali kakšnim bonusom v obliki video posnetka – toda Introducing Darkthrone ne ponuja nič od tega. Samo srednje zanimivo zgodovino banda na štirih straneh in grafičen seznam vseh naslovnic.
Resnično dvomim, da bo pričujoči izdelek komur koli, ki banda še ne pozna, pomagal pri odkrivanju bistva, s katerim je band zrasel v mogočnega velikana nekoč skromne scene.