Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

19. 12. 2008
Darkthrone - Dark Thrones and Black Flags
Peaceville, 2008
Preden začnem, naj spregovorim nekaj besed o davnih časih. Mojih lastnih. Pisala se je sredina devetdesetih let 20. stoletja in sam sem obiskoval peti ali šesti razred osnovne šole. V kraju bogu za ritjo. In tam punk še ni bil popolnoma mrtev. Bil je na aparatih, ki so ga držali pri življenju. Čeprav menim, da nihče ni točno ločil punka, rocka in metala. Imel sem glasbeni stolp na kasete. Od kolega sem dobil kaseto skupine Sex Pistols. Rad se spominjam tistih časov; zaklenjen v sobi, popoldne je minevalo, kadil sem staršem ukradene cigarete in pil staršem ukraden alkohol. In poslušal Sex Pistols ter Pankrte. Tisto obdobje mojega življenja je preveval nek občutek, ki je bil kot podlaga za vsa – in s tem mislim res vsa – ostala občutja. To so bili Moji trenutki. Vsaj v tistem času. A človek raste in se razvija, se spreminja in preden se zave, zapusti obdobja svojega življenja za sabo.
Pogrešam tisti 'punk' občutek. Zdaj: kar je zanimivo pri tej zgodbi, je to, da ga nisem pogrešal, vse dokler mi pred nekaj tedni v roke ni padel Darkthrone album Dark Thrones and Black Flags.
Iščoč kakšne realne glasbene povezave med to izdajo in recimo Sex Pistols pač ni, je pa občutje, ki nekako kaže v isto sfero. In ko poslušam ta album, se še sam počutim star, pa čeprav Fenris na prejšnjem albumu F.O.A.D. pravi »I've been a thrasher since 1984«. Takrat sem se sam še komaj rodil. Too Old, Too Cold. Kaj hočemo.
No, če se vrnem k albumu … Gre za 10 komadov navidez surove produkcije, razgibanega ritma in vokalnih eksperimentov. (Prisežem, pri prvem komadu The Winds They Called The Dungeon Shaker sem preverjal predvajalnik, če se po pomoti med Darkthrone ni znašel Isengard (Fenrisov solo projekt). Ni se.) Glasba je … no, spominja na osemdeseta. Spominja na nekaj, kar je navdihnilo drugi val black metala, a vseeno deluje pristno v tem tisočletju. Tu oznako black'n roll že težko uporabim, ker se glasba bolj nagiba k punku in mestoma thrash metalu kot čemurkoli s predpono 'black'. Kitare niso več toliko preproste, kot smo bili navajeni pri klasičnih Darkthrone. Dvojne linije so zelo pogost pojav, prav tako tudi solo vložki, ki so ena najmočnejših strani albuma in jih je užitek poslušati (čeprav nobeden ne doseže solotov v Canadian Metal s prejšnjega albuma), če ne zaradi drugega, zato, ker so pri tej skupini neke vrste eksotičen material.
Vse to močno sovpada z Darkthrone sporočilom. No ta ideja gre nekako na dolgo takole: ko na primer Cradle of Filth (ali druga poljudna zasedba z nekaj kilometrine) rečejo, da se nameravajo vračati h koreninam, bi s to izjavo verjetno radi, da ljudje mislijo na primer 'k Dusk and her embrace'. Darkthrone pa nič ne rečejo. Fenriz in Nocturno Culto sta se vrnila h koreninam, a le težko je reči, da k lastnim. Dark Thrones and Black Flags se dela, kot da se drugi val black metala ni nikoli zgodil. A zgodil se je in Darkthrone so imeli eno ključnih vlog v njem. Čudovit paradoks. In tu ne gre za lastno zanikanje.
Drugače rečeno in dopolnjeno: na ideološki ravni gre še vedno, kot na prejšnjem albumu, za zanikanje black metala kot nekaj, kar »ni resnično«, kot nekaj, kar je le umeten konstrukt. Stil je mestoma humoren, včasih že vleče na parodijo, včasih pa prekleto oseben in poetičen. To slednje se najbolj izrazi v komadu Norway in September, ki je eno najlepših domovinskih besedil, kar mi jih je bilo dano slišati/brati v metalu nasploh. Ironično (da ta ironija obstaja je samoumevno) je prav ta komad še najbolj 'black metal' od vseh na albumu.
Dark Thrones and Black Flags je glasba za oboževalce black metala prvega vala, verjetno tudi za kakšnega pristaša punka, zagotovo pa za vsakega, ki ima zdrav pogled na »svoj black metal«.

P.S. V recenziji Satyricon albuma The Age of Nero sem zapisal, da je primerjati Satyricon in Darkthrone isto kot primerjati filme Kubricka in Monthy Phytona. Za to trditvijo še vedno stojim. Monthy Phyton so vedno delali komedijo, ki zahteva izobraženega in razgledanega človeka, da jo razume v vsem obsegu. Prav tako Darkthrone. Za razumevanje tega albuma človek ne rabi znanja iz umetnostne zgodovine in literature, le poznavanje ali udeleževanje undergrounda osemdesetih je potrebno. Ali imeti srečo, da je te stvari okrog ovinka s pomočjo odprtega duha vsaj na približno spoznal/začutil pozneje. Za vse, ki ne spadajo ne v prvo niti drugo kategorijo pa: 'tough luck!'

Davorin
SORODNE VSEBINE:
27. 3. 2017Winter Days Of Metal, 1. dan / Galerija
17. 2. 2012Black Acid Souls / Novice
12. 7. 2011Wolves In The Throne Room / Novice
4. 2. 2008Dark Thrones And Black Flags / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija