Švedski pionirji melodičnega death metala, kakor jih pač opredeljujejo mnogi mediji, so po skoraj treh letih le izdali deveti studijski album. Vsekakor jim ne moramo očitati, da so se polenili, potem ko so lansko leto praznovali 20. obletnico obstoja z obsežno svetovno turnejo, na kateri so se ustavili tudi v Sloveniji. Koncert v Milanu pa je bil obeležen kot prijetni DVD/CD paket, ki oboževalca popelje do zgodnjih let njihove kariere.
Z vsakim njihovim albumom se lahko vprašamo, kam nas bo švedski sekstet s svojim eksperimentiranjem popeljal? Naslov albuma zavaja, ker končni rezultat ni prazen in potrjuje, da skupini kljub letom ni zmanjkalo idej. Resda od albuma Haven, ki je izšel pred desetimi leti, veliko vlogo igrajo klaviature, kar ni nič slabega, ker občasne bolj preproste riffe popestrijo oziroma dodajo dimenzijo več. Klaviaturist Martin Brändström si zasluži naziv vesoljca; tako prepričljive atmosfere namreč ne ustvari vsak. Poleg tega klaviature ne zvenijo kičasto, ampak zelo lepo sovpadajo s kitarami. Pravzaprav si je dandanes Dark Tranquillity težko predstavljati brez teh fascinantnih klaviatur. Kitarista Sundin in Henriksson skozi cel album skrbita za raznolike in udarne riffe, nekaj malega je prispeval tudi novi basist Daniel Antonsson (Dimension Zero, Soilwork), tako da je na izdelku več soliranja, o prisotnosti dvoglasij pa niti ne bi govoril, ker Dark Tranquillity z njimi presenečajo že 20 let. Za primer si poslušajte skladbi Shadow In Our Blood in The Fatalist. Še ena posebnost je vokalist Mikael Stanne, ki ne samo, da premore zanimive vokalne variacije, temveč je tudi izreden tekstopisec. Teme so sicer vezane na obup, praznino, depresivna stanja itd., od koder tudi naslov albuma, a Stanne to s svojim večinoma kričečim oziroma krulečim vokalom odlično izrazi. Melanholična občutenja Stanne izrazi posredno z raznimi metaforami in besednimi igrami. Plus točko si zasluži še bobnar Anders Jivarp, ki je pokazal malo več improvizacije kot poprej. Album se zaključi z zasanjanim Iridium, ki spomni na My Negation z albuma Character ali album Projector, kar da albumu še gothic/doom komponento, še posebej s Stannetovim spevnim vokalom, ki je tokrat bolj pogost.
Malce postaja nespodobno, da se vsakič, ko se piše o novem izdelku Dark Tranquillity, vzporedno dela primerjavo z In Flames, ki so že zdavnaj odplavali na ameriški MTV trg. A pustimo In Flames raje pri miru. Dark Tranquillity so znova dokazali, da ne morejo razočarati, tudi zaradi koherentnosti njihovega ustvarjanja, s tem da ta album potrebuje kar nekaj poslušanj, preden se ga navadimo. We Are The Void je dokaz, da eksperimentiranje ni škodljivo ter da se ni treba držat nekih začrtanih smernic kot pijanec plota.

Primož