Sludge. Umazano blato, usedlina. Dobesedni prevod besede nakazuje zvok mojstrov »usedline«, neworleanških domačinov, Crowbar. Počasen, umazan, nizko uglašen zvok, z občasnimi primesmi hardcore punka. Najvplivnejši band celotne NOLA scene izdaja konsekutivne plošče zadnjih dvajset let, a najnovejša, Sever The Wicked Hand je izjema iz izključno enega razloga: riff zverina/ustanovitelj/motor banda Kirk Windstein (kitara, vokal; Down, Kingdom Of Sorrow etc.) je najnovejšo ploščo prvič v življenju napisal popolnoma trezen in brez vpliva kakršnih koli prepovedanih substanc, nehal je celo kaditi. Z emocijami nabiti, napol umirajoči vokal, zaščitni znak Crowbar, bi tukaj lahko utrpel vsaj majhno škodo, a je na srečo ni.
Crowbar še vedno z največjo lahkoto plujejo skozi najbolj umazane vode, brez večjih težav bi ledolomilsko prodrli tudi skozi antarktične vode. Zvok je nesporno najboljši do zdaj, upoštevajoč vse prejšnje izdaje, je pa dejstvo, da je z izjemno produkcijo in težo izgubil nekaj deviške surovosti in originalnosti, a tu že pretiravam. Razlika je res marginalna, saj Kirk še predobro ve, kaj fani pričakujejo in to jim/nam vedno dostavlja brez večjih napak. Glavna stvar ja ta, da se fantje niso niti za milimeter omehčali. Celoten izdelek je še vedno emocionalna bomba kot top težkih riffov in osebnih izlivov v obliki odlične lirike izpod peresa g. Windsteina. Najmočneje izstopa skoraj sedem minutni rušilec Liquid Sky And Cold Black Earth, ki je esenca tega, kar Crowbar so. Preverite komad in postalo vam bo jasno. Heavier than fucking Sabbath. Kitare, katerih zvok predstavlja krvaveče rane globokih urezov, rijejo skozi zvočno shemo in melanholično iščejo kompromis s hitrejšimi deli, kjer pride do izraza dvojni bas boben in hitrost (The Cemetery Angels). Več variacij omogoča bolj zanimive pasaže, ki se do potankosti natančno iz več struj zlivajo v skupno rušilno reko, kar dotična plošča, ko jo zavrtimo, tudi je.
Sever The Wicked Hand dokazuje, da so Crowbar definicija sludgea in več kot zasluženo že celih dvajset let ikona NOLA (in globalne) scene. Existence is punishment!

Tilen