Zadnja plošča angleških popolnih dekadentov je izreden izdelek, ki tako glasbeno kot po ostalih kriterijih ustreza temu, kar Cradle Of Filth predstavljajo.
Tokratni opus bi lahko označil kot agresiven heavy metal z black vokalom. Tukaj black metala, razen v dveh blastbeat delih in določenih kitarskih melodijah, ni več; vsaj če gledamo po glasbeni strukturi. Stvar je izredno poslušljiva, produkcija je neverjetna. Morda je s tem malce izgubila na tisti temačnosti, ki Cradle Of Filth sledi kot megla v yorkshirski pokrajini, ampak vsekakor kaže napredek znotraj banda, ki se tako kot Dimmu Borgir in podobni razvija izven svojih krogov in to počne zelo dobro. Erlandssonovi bobni se umaknejo blastom in se posvetijo predvsem moči počasnejših in mid-tempo ter občasnih up-tempo ritmov. Kitara je izredna s svojimi jasnimi melodijami, harmonijami, solaže so resnično dobro strukturirane glede na riffe, atmosferika pa je prvovrstna. Seveda so klaviature tako pomembne kot cenobitovski image in uspešno potrjujejo pravilo. Pasaže, ki ustvarjajo peklenske ambiente so podobne tistemu, kar je Lovecraft opisoval v noveli Glasba Erica Zahna – total horror! Dannyjevi vokali so se tokrat izognili zoprnemu piskanju in se predvsem usmerili v krike, ki so tudi zaradi super produkcije še toliko bolj strašni in demonski, pri tem pa ne zoprni. Kruljenja je bolj malo, ampak je tudi ravno na pravem mestu. Če je plošča konceptualna ali ne, je težko določiti, saj za dolga in v odlični angleščini napisana besedila potrebujete še znanje vsega tistega, kar Danny obvlada; tematike pa so izredno dekadentne, predvsem znova ljubezen in smrt ter erotika in magičnost povezana s tem. Oglejte si spot Nymphetamine in vse vam bo jasno. Pushnig the boundaries of abhorrence even further...

Ivan