Glede na sloves (tako pozitivni kot negativni) angleške zasedbe Cradle Of Filth je verjetno na mestu, da se recenzije njihovega najnovejšega izdelka lotim z manjšo mero previdnosti; zato je mogoče najbolje začeti pri opredelitvi, kaj Godspeed On The Devil's Thunder je, oziroma kaj ni.
Prvo kot prvo, novi album je do neke mere pozitivno presenečenje, saj so se tako po konceptu kot po strukturah (rahlo) oddaljili od gothic obarvanih tem in zvokov, ki so bili dominantni na zadnjih dveh albumih Nymphetemine in Thornography. Seveda – bodimo realni – so še vedno svetlobna leta za svojimi dosežki iz devetdesetih let. Godspeed On The Devil's Thunder je moč precej nazorno opisati z negovo primerjavo glede na prejšnje izdaje skupine. Če naredim hiter pregled, bi stvar izgledala takole: zvok in produkcija spominjata na ero okoli in po albumu Midian. Koncept, ki pripoveduje zgodbo o francoskem aristokratu iz 15. stoletja Gilles De Rais-u in njegovih sadističnih in morilskih podvigih, nadaljuje idejo moderne (in/oziroma metalske) uporabe motivov t. i. 'zgodovinskih vampirjev', kakršnega so Cradle Of Filth uporabili že na albumu Cruelty And The Beast, medtem ko priokus epskosti, pridobljen z orkestralizacijo in zbornim petjem, album vleče bližje svojevrstnemu Damnation And A Day.
Vse lepo in prav, a sedaj na vrsto pride beseda AMPAK.
Torej: žal je ep, oziroma 'epskost', kot je splošno znano, vezana na nekaj ogromnega, na usodo tisočerih in ne usodo posameznika, kar zgodba o Gilles De Rais-u (z izjemo njegovih žrtev) je. Pompozna orkestralizacija je primerna tehnika za bibličen koncept na albumu Damnation And A Day, medtem ko ne Godspeed On The Devil's Thunder izpade preživeto in nenavadno, čeprav ne res slabo. Drugič, glede na erotični pridih, ki je pri Cradle Of Filth prisoten že od samih začetkov, izpade zgodba o grofici Elizabeth Bathory iz albuma Cruelty And The Beast veliko bolj prepričljivo, perverzno ter sploh originalno.
V tej luči album izpade kot ne preveč posrečen poizkus vračanja 'h koreninam', kot je rado izrečeno – čeprav osebno menim, da so korenine malo dlje od Midiana …
Na pozitivni strani pa je nujno treba omeniti 'pripovedovalca', ki nastopi na začetku skoraj vsake skladbe. Glas Douga Bradleya (Pinhead iz filmov Hellraiser), s katerim so Cradle Of Filth že sodelovali, je genialno uporabljen kot svojo zgodbo po poglavjih (skladbah) pripovedujoč Gilles De Rais. Tri instrumentalne skladbe recimo da kolikor toliko uspešno ohranjajo tradicijo Cradle Of Filth; med njimi pa posebej izstopa skladba Tiffauges, ki se lahko meri z orkestralnimi biseri z albuma Damnation And A Day. Na ravni komadov preseneti večja odsotnost ženskih vokalov, kot je bilo pričakovano, prav tako pozitivno preseneti hitrejši tempo v primerjavi z izdelki, ki so jih Angleži ponujali v zadnjih nekaj letih. Od trinajstih skladb pa se najde ena čudovita - Tragic Kingdom ter ena mojstrovina - Midnight Shadows Crawl to Darken Counsel With Life. Sploh slednja pokaže, da Cradle Of Filth nekje v globini še niso mrtvi in da so še vedno sposobni narediti komad, ki ima dušo, temno eleganco in smisel vreden njihovih zgodnejših izdelkov.
Dani Filth še vedno posreduje smisel za poezijo, tega ne morem in ne bom zanikal, a žal se Godspeed On The Devil's Thunder ne more primerjati s prejšnjimi izdajami, ne po kriteriju vizualnosti, bogastvu podob in figur, dramatičnosti ali opisnosti.
Tako žal:
»He sobbed and wept, no voice was left
To scream, the dream was not drubbed yet
He heard the horrors hiss beside him,
'Herod, you'll regret...'« (Darkness Incarnate)
Ni moč primerjati z
»..A slow cold kiss that chides rebirth
Though one last wish is bequathed by fate
My beauty shalt wilt, unseen
Save for twin black eyes that shalt come to take
My soul to peace or Hell for company
My soul to Hell for company"« (Bathory Aria)

Če potegnem črto čez vse: Godspeed On The Devil's Thunder poizkuša združiti razne prijeme in postopke, ki so se jih Cradle Of Filth posluževali v preteklosti, a po niti enem kriteriju ne presežejo svoje lastne sence. Album sam načeloma ni slab, sploh ne v primerjavi s Thornography. A kot gre rek: 'Če si najboljši med najslabšimi, še ne pomeni, da si dober.' Godspeed On The Devil's Thunder tako ponuja eno uro zanimivega konglomerata Cradle of Filth, ki pa razen z izjemo treh komadov, sorazmerno hitro zvodeni, zgodba o Gilles De Rais-u in mučenem in pobitem 'orkestru' pod njegovo taktirko uide v ozadje, medtem ko poslušalec ob duha preganjajoči melodiji iz komada Midnight Shadows Crawl to Darken Counsel With Life čuti nostalgijo po Elizabeti Bathory.

Davorin