Coffinworm so se po štirih letih od izida prvenca (končno) vrnili z drugim izdelkom, naslovljenim z (vsaj meni) nerazumljivo oznako IV.I.VIII. Morda je res preveč pikolovsko, da se že takoj na začetku obregnem ob nekaj tako »arbitrarnega«, kot je naslov albuma, saj je vendarle glavni element, ki šteje, glasba. Toda če bi bili naslovi res tako povsem brezpomenski, bi to potem do danes najbrž že nadomestili z nečim, kar od glasbenikov ne bi zahtevalo posebnih naporov. Kot so v tem primeru »številke«. Predvsem upam, da tovrstno »rimsko« oštevilčevanje ne kaže na kvaziintelektualen domet, ki ga premore recimo predobro poznan mladi kanadski pop zvezdnik, čigar tetovaža prav tako nakazuje nerazumevanje sistema rimskih števil (ob tem priznavam, da me spreletava rahel srh, da tako trivialen podatek, kot je izgled poslikave nekega najstniškega idola, sploh poznam). No, morda pa je smisel naslova v nekem vizualnem učinku, ki naj bi ga skušal ustvariti, pa ga samo nekateri navadni smrtniki ne razumemo. Kdove.
Vsega tega vendarle ne bi poudarjal, če ne bi bila ravno v tem skrita logika celotnega pričujočega albuma – vse skupaj deluje nekako nedokončano, začasno, zgolj demonstrativno. Coffinworm sicer znova pokažejo, da so vešči kombiniranja številnih težkokategornih stilov, od sludga in dooma pa vse do black in celo death metala. Album hoče biti agresiven, težak, temačen in kar je še podobnih pridevnikov. Za zasedbo Coffinworm nič nepričakovanega. Toda nečesa vedno zmanjka. Tako pri strukturi samih pesmi, kot pri njihovih naslovih in nazivu albuma ter celo naslovnici sami. IV.I.VIII daje vtis, kot da je po postopku generiranja idej sicer prešel v delovno fazo, vendar tam tudi obtičal. V programerskem žargonu bi lahko dejali, da je izdelek obtičal v neki zgodnji beta različici. Tako ima album preveč »hroščev« in podobnih motenj, da bi bil povsem zadovoljiv, obenem pa je v svoji nedodelanosti in prepogosto okrnjeni udarnosti tudi premalo »črviv«, da bi povsem opravičil ime banda in pričakovanja, ki so jih Coffinworm postavili s prvencem. Vsemu navkljub je še vedno vreden večkratnega preizkušanja, četudi se vam bo zadeva morda med samim poslušanjem na konceptualni ravni vsake toliko »sesula«. Štiri leta očitno niso bila dovolj, da bi band zares dokončal aktualno stvaritev. Ležernost (oziroma se opravičujem, če je šlo slučajno za prezaposlenost na drugih področjih) zna biti hudič.