Centvrion so bili lani v Italiji proglašeni za najboljši domači metal band, kritike o prvih dveh albumih naj bi tudi v večjih revijah bile zelo dobre, Non Plus Ultra pa naj bi bil do sedaj njihov najboljši album. To so argumenti, ki naj bi kupce prepričali, da kupijo tretji izdelek italijanskih power metalcev. Ker prvih dveh albumov ne poznam in ker se vsake toliko časa tudi pri zahodnih sosedih najde kak spodoben band, sem tudi sam pomislil, da bi znala biti stvar zanimiva.
To zanimanje pa je na žalost minilo po nekaj sekundah, ko je “v igro” vstopil pevec. Tako nadležnega vokala ne slišiš svoj živi dan, niti na kakšnih najbolj “levih” karaokah. Ne vem, kako se lahko kdo dere tako, da ne rečem neokusno, na silo, brez vsakega občutka in pa sočutja do tistih, ki naj bi to poslušali. Tako nekako bi se slišala mešanica Scheppersa (Primal Fear) in Seiferta (Rebellion), ki bi jo z računalnikom predelali v nemogočo, kot se le da. Edina svetlejša vokalna točka so občasni surovi, skoraj brutalni vložki, za katere pa ne vem, iz grla katerega člana banda prihajajo. Drugače sama glasba niti ni tako napačna, v bistvu sploh ni slaba. Gre za brezkompromisni power metal, v katerem se čutijo vplivi thrasha, same kompozicije pa tendirajo h klasičnim heavy metal bandom kot so Judas Priest. S tega vidika ni pripomb, edino balada Roma Caput Mundi je čisto “mimo”.
Instrumentalno Centvrion niso slabi, za italijanske razmere nadpovprečno dobri. A kaj, ko imajo obupnega pevca. To pa le je eden izmed pomembnejših faktorjev pri poslušalstvu.

Matjaž