Celestial Bloodshed so prvič prekrižali mojo pot v začetku leta 2009 kot eden od nastopajočih poleg bandov Eterna Scomunica, Somrak, Baptism in Sargeist na čistokrvnem black metal večeru, ki se je pod okriljem naših Dihurčkov odvijal v dvorani Channel Zero. Takrat mi niti približno ni bilo jasno, kakšno srečo sem dejansko imel, da sem ta band sploh ujel v živo, saj se je le dobre tri mesece po ljubljanskem koncertu zgodila tragedija, ki je botrovala koncu delovanja banda. V okoliščinah, nepojasnjenih širši javnosti, je bil namreč ustreljen komaj petindvajsetletni pevec Steingrim Torson.
Čeprav sta po smrti Steingrima luč sveta že ugledala dva nova/stara komada, je novica o drugem celovečercu iz hiše Celestial Bloodshed, banda, ki uradno ne deluje že več kot štiri leta, vseeno izredno razveseljiva. Seveda gre ponovno za stare komade, ki predhodno iz takšnih ali drugačnih razlogov niso bili izdani, a šest komadov s skupno dolžino čez trideset minut vzbudi občutke, ki so bili enkrat v bližnji preteklosti pokopani. Dotični komadi namreč povsem ustrezajo duhu prvenca Cursed, Scarred And Forever Possessed in tako se zdi, da band do izdaje Ω (Omega) ni doživel nobenih sprememb. Celestial Bloodshed se namreč še zmeraj zelo uspešno gibljejo med hitrim in riffovsko nabitim ter počasnim black metalom z zadušljivo atmosfero. Ko se poslušalec naveliča počasnih ritmov, Celestial Bloodshed naenkrat udarijo z vso močjo, oziroma ko nevihta odpre komad in se zdi, da bo drugemu catchy riffu sledil še tretji, Norvežani ustavijo konje, obrnejo stvari na glavo in nadaljujejo v povsem drugi smeri. O posebnosti banda pa ne pričajo le kompleksne strukture, ampak tudi samosvoj zvok, saj Celestial Bloodshed spadajo med tiste bande, pri katerih človeku komada ni treba poznati, pa vseeno ve, za kateri band gre.
Od posebnih lastnosti banda se bom zdaj pomaknil še k posebnostim na recenziranem albumu. Te se nahajajo na drugi polovici, medtem ko bi lahko za prvo trdil, da je povsem v skladu s tradicijo predhodnih posnetkov (beri: uspela kombinacija zgoraj opisanega hitrega in počasnega black metala). Resnično zanimivo torej postane s komadom Spiraculum Mortis, v katerem vokal spominja na Attilo Csiharja z albuma De Mysteriis Dom Sathanas (Mayhem), nakar sledi osebni vrhunec Manifested Darkness, Bloodred Sunrise, počasen, enoličen desetminuten komad z blazno atmosfero, ki daje občutek, da ti smrt gleda čez ramo. Zaključek pa je nato povsem kontradiktoren, hiter in divji – Trosbekjennelse je nekoliko starejši kot ostali komadi in tudi kakovost zvoka je slabša, kar pa sploh ne moti, temveč se ujema z njegovim duhom.
Za konec pa vsem zbirateljem samo še priporočilo za nakup – Celestial Bloodshed so in bodo vedno ostali nekaj posebnega.