Pred časom sem prišel do sklepa, da lahko večino glasbenih izdelkov (vsaj znotraj metalskih podžanrov) v grobem umestim v eno izmed treh (idealno-tipskih) kategorij: v prvo kategorijo sodijo »catchy« albumi, ki so bolj ali manj narejeni »na prvo žogo« in gredo hitro v uho, a se jih tudi (vsaj ponavadi) razmeroma hitro naveličamo (in je nato potreben daljši predah do njihovega vnovičnega poslušanja), v drugo kategorijo sodijo slabi do povprečni izdelki, ki jim že po prvem ali drugem poslušanju ne namenjamo več posebne pozornosti (razen v primeru, da smo bolj mazohistične sorte oziroma z namenom njihovega recenziranja ali zgražanja nad njimi), na koncu pa je tu še tretja kategorija kamor sodijo t.i. »klasike« in pa albumi, za katere rabimo kar nekaj časa, da se ustrezno »usedejo«, vendar pa se nato njihova kvaliteta z vsakim novim poslušanjem veča in veča in vsakič znova prinesejo nekaj novega, nek element, ki ga do tedaj še nismo opazili/zaslišali in ki nakazuje na skorajda brezmejno (če malce pretiravam) večplastnost glasbene stvaritve, ki je pred nami, obenem pa se tudi kot celota postopoma oblikuje v vse bolj prefinjeno obliko. Napisano je več kot zgovoren indic, da je album In Terra Profugus islandske zasedbe Carpe Noctem eden izmed tistih glasbenih izdelkov, ki jih lahko umestimo v opisano tretjo kategorijo. Za Carpe Noctem bi najlažje rekli, da so idealen hibrid med Deathspell Omega, Blut Aus Nord, Oranssi Pazuzu in dodanim ščepcem lastne unikatnosti; čeprav je reduciranje Carpe Noctem na raven hibrida (ne glede na načeloma laskavo primerjavo z omenjenimi tremi prominentnimi imeni sodobnega black metala) pravzaprav žalitev, saj so mnogo več kot zgolj to. Carpe Noctem so točno to, kar lahko sklepamo iz njihovega imena (ki je nekakšna negacija vsem dobro poznanega latinskega reka Carpe Diem) in naslova albuma ter posameznih pesmi (prav tako v latinščini): poosebljenje teme, metafizika smrti, popotniki v dežele onkraj naših zaznav, kaos, ki to ni. Ob tem je najbrž tudi jasno, da plošček pravi učinek na poslušalca doseže šele, ko ga ta posluša v poznih večernih/nočnih urah. Album je tehnično zahteven, razgiban in dovršen ter se na trenutke spogleduje z resnično muzikalno grandioznostjo. In Terra Profugus je eno največjih presenečenj letošnjega leta, obenem pa tudi eden izmed najboljših letošnjih izdelkov. Je album, ki od poslušalca zahteva precej, a da obenem ogromno nazaj. Obvezno poslušanje za vsakogar, ki ima rad black metal, ki si upa stati izven okorelih in pretirano konvencionalnih okvirov.