RECENZIJE

9. 7. 2012
Candlemass - Psalms For The Dead
Napalm Records, 2012

Candlemass se poslavljajo. Po osemindvajsetih letih ustvarjanja (z delnim premorom v letih 1993 do 1997) se je Leif Edling odločil, da je čas, da pokoplje svojega stvarjenca. Na srečo samo studijsko. Ne dvomim, da bo band v prihodnjih letih izdal še kakšen live album, kompilacijo, DVD itd. In prav je tako.
Rob Lowe se je sicer po snemanju (šest dni pred izidom albuma pa tudi dokončno) na žalost poslovil, po odličnih dveh predhodnikih (King Of The Grey Islands ter Death Magic Doom, ob promociji zadnje smo band imeli priliko videti tudi v Sloveniji, v sklopu Paranoid Open Air v Ljubečni 2009) pa je njegova predstava na zadnji stvaritvi na srečo ostala na istem nivoju. V Solitude Aeturnus je znal na trenutke zveneti repetativno (predvsem v refrenih), tu pa je po Marcolinovem vzoru razvil sveženj različnosti in edinstvenosti, pritičujoče mojstrom zvrsti, ki so jo definirali in lastnoročno poimenovali s prvim albumom. Lowe je v zadnjih dvajsetih letih postal eden bolj znamenitih glasov heavy doomerske podzvrsti in dejstvo, da se je pridružil bandu, ki jo opredeljuje, je enostavno logično in pravilno.
Klasični heavy riffi so delo mojstrskega basista Edlinga, ki je v Candlemass večinski avtor glasbe. Skozi interpretacijo Björkmana in Johannsona ter njunih vintage šeststrunk iz sedemdesetih, prihaja skozi zvočnike ob spremljavi legendarnega Lindha za baterijo udaren napad, zvok je zares odličen. Lindh je mojster ritmov, »Candlegroove« enostavno ni bil isti, ko ga ni bilo v bandu. Kulminacija vseh štirih instrumentov je zares sinhrona in prav to definira Candlemass. Komadi The Sound of Dying Demons, Siren Song in najdaljša, sedemminutna Waterwitch so klasične Candlemass mojstrovine, Edling pa je na zadnji plošči zares aktivno vključil svojo veliko ljubezen, Hammond orgle, torej električne orgle. V določenih sekcijah z njimi pretirava, a vendar, tega mu nikakor ne moremo očitati. Ljubezen do njih goji že leta, nasploh pa se Candlemass v velikem številu retro bandov, ki kopirajo sedemdeseta (in sumljivo nerazumljivem nenadnem številu oboževalcev le-teh, »go with the flow« seveda velja tudi med metalci) zadnje čase preveč pozablja. Generalno se album ne približa klasikam in prav to je edini manko oziroma »škoda«. Plošča je odlična, a poraja se ideja: Zakaj Leif ni počakal slabi dve leti, v tem času pisal (dodatno) glasbo, izpopolnil komade in zadnji album kariere, po možnosti celo najboljši, izdal ob trideseti obletnici banda? No, je že vedel.
Vredno nakupa in podpore skupini, ki je bistveno vplivala na mnoge bande ob poplavi (predvsem) thrash in »glam« metala v drugi tretjini osemdesetih, v devetdesetih z izjemo odlične From The 13th Sun malce popustila ter v zadnjem desetletju ponovno izdala štiri bodoče klasike. Support!

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 9. 2020
Marax - Still Think You're Holy? - A Tribute to Eliminator (EP)
Recenzija
23. 9. 2020
Finntroll - Vredesvävd
Recenzija
18. 9. 2020
Teufel - Temni Grad Smrti (EP)
Recenzija
16. 9. 2020
Uada - Djinn
Recenzija
10. 9. 2020
Nefarious Vermin - Elongated Misery
Recenzija
7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
Recenzija
4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Recenzija
24. 8. 2020
Ozzy Osbourne - Ordinary Man
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
ODPOVEDANO! Berlin Deathfest 2020
Berlin, Nemčija
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija