Nemška metalcore zasedba Caliban, ki je na sceni že 17 let, je letos izdala deveti studijski album The Ghost Empire. Na ploščku je 13 komadov (plus 3 live izvedbe na deluxe verziji) oz. skupno 48 minut glasbe, ki je tokrat podprta z elementi groovea ter djenta. Za celoten glasbeni del je poskrbel kitarist Marc Görtz, ki je poskrbel tudi za produkcijo albuma, besedila pa sta napisala vokalist Andreas Dörner ter Benny Richter.
Album otvori komad King, ki takoj nakaže groove/djent elemente, ki se jih je zasedba trdno držala skozi celotno plato. Globoke ritmične elemente preseka refren s clean vokalom, ki pa kaj kmalu preide v groove. Odlična uporaba obeh, tako simfoničnih kot groove elementov, že takoj da vedeti, da bo The Ghost Empire izjemno raznolik plošček, na katerem ne bo manjkalo čisto nič. Tudi na breakdowne band ne pozabi. Djentovsko razpoloženje nadaljuje Chaos - Creation, ki se tokrat oprime bolj metalcorea - a na srečo stila pašeta skupaj kot ata na mamo. Ko se mešata trdi groove/djent ter melodični del s clean vokalom in elektroniko, nastane tista raznolikost, ki mnogim ali metalcore ali djent/groove bandom manjka. Brez tečnega ponavljanja in z dodatnimi sladkorčki se poslušljivost poviša za vsaj 100%. Prvo trojko groovea zaključi Wolves and Rats, ki je morda celo najbolj energičen po eni in melodičen po drugi strani. Večja uporaba klaviatur pridonese k večji mističnosti komada in zopet postavi neko ločnico med trdim in mehkim. Ena izmed boljših, če ne celo najboljša pesem albuma pa je definitivno nebeL. V celoti odpet v nemščini, na vokalu gost Bastian Sobtzick (Callejon) in brutalnost, ki jo poleg odličnih kitarskih riffov doda tudi nemščina, ki je nismo toliko navajeni pri Caliban. Odlični djentovski breakdowni ter talentiranost bobnarja in kitaristov poskrbita za dodatno energičnost, ki sicer je klasična, a tokrat še vseeno doseže dodatno stopnjo. Sledi mu I Am Ghost, ki je dokaj udaren in značilen coreovski komad, a na momente zadiši po umirjeni djentovski baladi. Za to poskbi predvsem clean vokal ter klaviaturska podlaga, ki spremlja trde kitare in jih tako precej omili. Za Devil´s Night je zasedba posnela tudi videospot in definitivno so s tem zadeli terno. Komad predstavlja vse, kar so Caliban bili in tudi vse novo, kar je možnost slišati na The Ghost Empire. Mešanica spevnih simfoničnih delov, ki jih podpira clean vokal, se spopada z grooveom in djentom. Rezultat pa je tokrat kar izenačen, saj se dela tako dopolnjujeta in proti koncu združita v melodično strukturo, ki razbije celotno nežnost refrena oz. glavne niti. yOUR Song je nekakšen nagovor, zahvala vsem poslušalcem zasedbe, ki jim višajo pozitivno energijo na vseh koncertih. Definitivno energičen komad, pri katerem bodo med koncerti odmevali glasovi obiskovalcev, dvorana pa se bo tresla. Zasedba se z yOUR Song vrne na stara pota z breakdowni in več melodike. Cries And Whispers zopet začne djentovsko ter energično, dokler ga v romantično luknjo ne porine refren. Balada, ki bi lahko bila balada, vendar ni. V drugi polovici se sicer hitrost povsem skrije in spomin na energičen začetek izgine. Nekoliko mirnejše vzdušje nadaljuje tudi Good Man, ki pa ga v ozadju stalno spremlja vsaj ena kitara ali bas – poskrbeti je treba za groove in djent in odriniti dolgočasnost in nekakšno enoličnost same pesmi. Ta zopet izgine šele proti koncu komada. Končno na vrsto pride tudi prava balada – I Am Rebellion. Sicer že slišana in povsem značilna za večino core bandov - Caliban so tokrat igrali precej varno. Pesem je definitivno poslušljiva, vendar ne pokaže nič novega. Nevihto po zatišju začenja Who We Are. Komad, v katerem slišim zasedbo In Flames. Ali je za to kriva melodija ali clean vokal, ne vem, je pa definitivno celota že slišana in po bliskanju ni slišati groma, ki bi nas vrgel iz stola. Na boljši poti do groma je definitivno My Vertigo, ki zopet energičnost meša s spevnim refrenom. Na tega pa kar hitro pozabimo zaradi odličnih vmesnih delov, ki jih ta kar nekako pokvari in uniči celotno energijo, če ne celo komad. Globoki riffi na eni strani, klaviature na drugi ter kitarsko preigravanje ustvarijo odlično atmosfero, ki bi morala samo žgati na polno, brez prestanka in motenj. Pri zadnjem komadu Falling Downwards pri petju pomaga Matt Heafy (Trivium), ki doda posebno heavy metal noto celotni pesmi. Elektronski začetek sicer ne obeta nič dobrega, a na koncu se iz te moke vseeno speče dober kruh. Za to je definitivno glavni krivec Heafy, ki doda posebno noto komadu. Elektroniko bi sicer lahko zamenjale kitare, a ta vseeno ustvari neko atmosfero, ki jo ponavadi slišimo pri raznih outrih, pa tudi sama vmesna melodija je take vrste. Na koncu albuma vas čakajo tudi trije live komadi – We Are The Many, Davy Jones in The Bogeyman.
Album definitivno zahteva kar nekaj poslušanj, saj precej konkretna sprememba v stilu izzove nekakšno enoličnost vsega. Raznolikost, groove in mešanje vseh mogočih sestavin zna biti na momente celo preveč. Vendar ob večkratnem poslušanju vse skupaj začne zveneti odlično. Kljub temu pa ne vem, ali The Ghost Empire prekaša svojega zelo uspešnega predhodnika I Am Nemesis.