Ameriški metalci iz San Diega, Cage, so se od svojega nastanka konec devetdesetih do danes uveljavili med poznavalci in ljubitelji klasičnega ameriškega power metala. Najširšo bazo fanov pa so si razumljivo ustvarili v raju za tovrstne bande, Nemčiji, kjer so nastopali na številnih festivalih, od velikih Wacken Open Air, Bang Your Head, do manjših, specializiranih Keep It True in podobnih.
Na svojem četrtem albumu Hell Destroyer se Cage držijo recepta prvih treh albumov in še enkrat več demonstrirajo kvalitete severnoameriške heavy/power metal šole tipa Vicious Rumors, Metal Church, Exciter, Helstar in podobnih. Že naslov albuma je sam po sebi dovolj zgovoren, Cage že takoj na začetku udarijo na polno z naslovno himno v stilu Exciter in v nadaljevanju sledi še cela kopica energičnih hitrih komadov, močnih power himen in headbangerjev srednjega tempa. Tople vode sicer ne odkrivajo, bolj ali manj je vse že bilo slišano, a tako instrumentalno (jasne, prepoznavne solaže, udarni riffi, močna ritem sekcija z double-bass napadi) in vokalno (Sean Peck je še en izmed tipičnih angloameriških kričačev) je vse na mestu. Cage so vse naredili tako kot je treba, edini problem albuma je njegova dolžina. Skoraj osemdeset minut v dvaindvajsetih skladbah (nekaj od teh je krajših introv) je odločno preveč, album s tem izgubi na privlačnosti in v poslušalcu vzbudi občutke monotonosti in ponavljanja. Ob (precej) krajšem igralnem času pa bi bil to pravi »kick ass destroyer«.

Matjaž