Po treh letih se na sceno vračajo angleški Bring Me The Horizon. Zasedba je letos izdala že četrti studijski izdelek in zopet presenetila s spremembo stila. Fantje, ki so začeli kot deathcore zasedba, so imeli tudi emo/rock moment, trenutno pa so se ustavili pri metalcoru z velikim poudarkom na elektroniki (predvsem dubstep) in klasični glasbi. Prenehali so z uporabo breakdownov, namesto tega pa raje uporabljajo tihe atmosferske prehode in velikokrat zvenijo celo kot Linkin Park (v novejših izdelkih). Popolnoma se je spremenil tudi vokal voditelja zasedbe Oliverja Sykesa, ki svoje screame dopolnjuje s clean vokalom, ki spominja na vokal Chesterja Benningtona (Linkin Park).
Na veliko spremembo stila tako opozorijo že s prvim komadom Can You Feel My Heart, ki se začne povsem elektronsko, Sykes pokaže nov stil petja, kitare pa so dokaj v ozadju oz. ko pridejo do izraza, je to predvsem atmosferično in v skladu z elektronsko osnovo. Celotna pesem je nekako veselo-žalostna, kot je celoten album opisal tudi Oliver. Drugi komad, The House Of Wolves, je nekoliko bolj ritmičen in kitarsko podkrepljen, s spevnim refrenom in ne tako velikim poudarkom na elektroniki, ki tokrat dodaja le melodično ozadje in »pomoč« pri breakdownu. Celotna zadeva zveni še najbolj »metalsko« na celem albumu, kajti naslednji komad, Empire (Let Them Sing), nas zopet kljub masivnim kitaram popelje v bolj elektronske vode, podprte z orkestrom in screamom, kar daje edinstveno kombinacijo, vredno poslušanja. Balada Sleepwalking je skorajda popolnoma elektronski komad, ki 100% spominja na izdelke Linkin Park. Lomljeni ritmi, raskav in clean vokal, atmosferična elektronska podpora, ki z visokimi toni deluje nekako pozitivno, ter na drugi strani globoke masivne kitare. Go To Hell, For Heavens Sake, je zopet ena izmed melodično ritmičnih pesmi, ki temelji predvsem na bobnih in kitarah ter visokotonski elektronski podpori.
Če se obrnemo na besedila, je nekakšna zasnova albuma analiza posledic dejanj, ki so vplivala na življenje ljudi, in njihova transformacija v opravičilo. Sykes, ki je redni pisec besedil v zasedbi, se dotakne tudi religije in »jin-jang« besedil, npr. pri Can You Feel My Heart: »The higher I get, the lower I sink.« Shadow Moses je zopet krepko elektronski komad, ki ga v nekakšnem djent ritmu na momente ovekovečijo tudi kitare in pomoč ostalih članov pri vokalnih delih. Še ena balada na albumu je And The Snakes Start To Sing, ki se začne zelo atmosferično in elektronsko zopet spominja na delo Linkin Park. Je eden izmed komadov, ki postrežejo z zelo ustrezno uvrščenim kitarskim solom, in ima namesto elektronike bolj poudarjeno orkestralno podporo. Še ena »kopija« Linkin Park je Seen It All Before (oz. bolje rečeno Heard It All Before), kar potrdijo raskav vokal, elektronska podpora, počasni, a energični ritmi in predvsem počasno »vlečeni« vokalni deli z atmosferično podlago. Presenečenje albuma je Antivist, ki je povsem brez elektronike in zasedbo vrača v starejše vode – veliko breakdownov, masivne globoke kitare, solaže, podpora ritem sekcije in brutalni scream. Tudi naslednji, Crooked Youth, je bolj razgiban komad, ki ima za podporo le orkestralne vložke, večino prehodov pa tokrat namesto elektronike opravijo kitare in bobni. Zadnja pesem na plati, Hospital For Souls, zaključi izdelek z negativnostjo, melanholijo, elektroniko in ranljivostjo.
Gledano v celoti je album kljub podobnostim z nekaterimi drugimi zasedbami kvaliteten in Bring Me The Horizon vsaj niso ena izmed tistih zasedb, ki na vsaki 2 ali 3 leta izda ploščo, enako prejšnji, kar je zelo pogosto pri z breakdowni nasičenih bandih.