Po enaindvajsetih letih delovanja so nam progresivni viking/folk metalci Borknagar iz norveškega mesta Bergen ponudili na poslušanje svoj deseti studijski album. Z izdajo celovečerca v povprečju na skorajda vsaki dve leti pa band z vidika kakovosti kondicijsko niti malo ne šepa. Slog, ki ga je definirala davnega leta 1997 takrat petčlanska zasedba, danes šestčlanska zasedba le še dopolnjuje in izboljšuje oziroma perfekcionira.
Eden od glavnih ali najbolj v uho vpadljivih elementov aktualnega ploščka so vokali. Njim sem pri recenziranju tega in onega albuma v preteklosti pričel posvečati zmeraj več pozornosti in besed, saj lahko band z njimi zelo popestri dogajanje na albumu. Omenjenega se več kot zavedajo tudi Borknagar, a ne šele z aktualno izdajo, temveč že vse od tistega prej omenjenega davnega albuma. Zasedba je dala kasneje tem še večji poudarek s prihodom Vintersorga, tako da od Empiricism dalje pri Borknagar za vokale skrbijo kar tri grla, za dve skladbi z aktualnega Winter Thrice pa si je sekstet sposodil še četrto. To boste zagotovo vsi večletni sledilci banda takoj prepoznali, in sicer gre za njegov nekdanji glas oziroma glas Kristoffera »Fiery G.« Rygga, enega od ustanovnih članov Borknagar. Tale možakar je za Winter Thrice in Terminus posnel glavne vokale, pri tem pa se ni mučil z visokimi toni, temveč je v dobrem starem blackmetalskem slogu upodobil svoj najbolj strupen harsh vokal.
Dobrega starega black metala pa vendarle Winter Thrice ne ponuja v količinah, ki bi si ga morda želeli ljubitelji »starih« Borknagar, temveč ravno dovolj, da le ta tvori dobro in legitimno protiutež nežnejšim folklornim melodijam, ki so v glavnem podkrepljene s clean vokali Vintersorga in dodatno podčrtane z zborovskim petjem. Sicer ne morem ravno trditi, da bi za Winter Thrice bolje delovalo nepisano pravilo »manj je več«, toda občasno bi si kljub vsemu zaželel manj Vintersorgovega clean in več njegovega harsh vokala. Deloma zaradi tega, ker pač nisem največji ljubitelj tenorja, deloma pa tudi zato, ker njegov vokal nemalokrat preglasi instrumentalni del in tako nekoliko zamegli dogajanje na kitarah.
Kdor tega ni ugotovil do zdaj sam, temu naj neposredno povem, da je album vse kaj drugega kot neposreden. Številne menjave tempa, atmosfere, ritmov in melodike silijo poslušalca k stalni oziroma nenehni pozornosti na različne detajle, ne zmeraj tekoče kitarske linije pa so dodaten razlog za to, da človek včasih dejansko ne ve, kaj vse je v minuti ali dveh izbranega komada šlo mimo njega. Šele z večkratnim in intenzivnim poslušanjem se pokaže tista prava slika, ki jo Borknagar rišejo z Winter Thrice, kajti za hiter fiks (beri: razumevanje) je poskrbljeno le s komadom Panorama. Če torej ste ali še boste ob poslušanju te zimske pravljice – zaradi pravljičnega števila v svojem naslovu – kdaj koli pomislili na to, da bi zgodba potekala bolj tekoče, če bi se band tudi pri pisanju glasbe držal zgoraj omenjenega nepisanega pravila, vedite, da s to mislijo niste sami. Toda po drugi strani bo album ravno zaradi svoje kompleksnosti zabaval dosti dlje, zaradi česar se vam resnično splača vztrajati.