Blind Guardian. Slepi, a vendar najvidnejši nemški metal eksport po Accept in Helloween se je iz najdaljšega spanca v svoji karieri prebudil po petih letih.
Blind Guardian nadaljujejo začrtano pot, ki je vse prej kot običajna. Kakopak. Po začetnih speed metal ploščah, ki so redefinirale nemški metal in Blind Guardian dokončno postavile na globalni zemljevid, so po Imaginations from the Other Side in predvsem s prelomno Nightfall in Middle-Earth zavili v bolj epske vode. Daljši in bolj komplicirani aranžmaji ter koncepti pa so band zavili v daljša obdobja počitka, ki med izdajami po navadi trajajo tri do štiri leta, tokrat (kot že omenjeno) kar pet.
Najnovejši BG produkt se tematsko navezuje na klasiko Imaginations from the Other Side, Hansijevo navdušenje nad ogledali torej definitivno ostaja, moje pa je popolnoma deljeno. Album nima direktne niti, komadi so sicer absolutno dodelani, a občutek klasičnosti manjka pri (veliki) večini. The Holy Grail je najbolj »starinski« izdelek na ploščku, medtem ko Sacred Mind in At the Edge of Time (komad, poimenovan po predzadnji studijski izdaji) zadovoljujeta »novejše« poslušalstvo Blind Guardian. Izpostaviti je treba Grand Parade, ki je nedvomno vredna svojega grandioznega imena. Kompozicija vsebuje prav vse zaščitne in klasične elemente skupine, ki pluje po popolnoma svoji struji v razburkanih metal vodah. Ena bolj vprašljivih točk izdelka je orkestracija. Blind Guardian jo od nekdaj (najbolj pogosto v »novejših« 2002– časih) vključujejo v svoje kreacije, pri Beyond the Red Mirror pa je vključitev prepogostih orkestralnih pasaž pri določenih delih težko prebavljiva (At the Edge of Time), saj zasenči celotno metal ozadje, ki ga proizvajajo kitare in bobni. Na srečo se omenjeni lapsus ponovi le parkrat na plošči. Celotna zvočna slika je sicer sinhrona, a bobni ponovno zvenijo preveč umetno, preveč malenkostno, preveč monotono. Thomen Stauch je definitivno bil steber in temelj strukture Blind Guardian, ki se vse od njegovega odhoda pred desetimi leti malenkostno krha. Definitivno manjka del duha, ki so ga BG imeli s Thomnom. Vseprisotne so odlične, nezgrešljive Olbrichove lead melodije, ki so pravzaprav dodatna vokalna linija, podkrepljene z njegovim zaščitnim wah-wahom, ki je nepogrešljiv. Zares ena izmed bolj zaščitnih točk katerega koli metal banda v zadnjih 25 letih.
Celoten produkt je definitivno vreden poslušanja (v celoti!). V primerjavi z večino bandov Blind Guardian ostajajo v prvih bojnih linijah ustvarjanja na popolnoma svoj način.