Na današnji dan
1992
Pantera izda šesti album Vulgar Display of Power
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

19. 11. 2014
Bethlehem - Hexakosioihexekontahexaphobia
Prophecy Productions, 2014

Nemška kultna zasedba Bethlehem je po debaklu predhodnega dolgometražca A Sacrificial Offering to the Kingdom of Heaven in a Cracked Dog's Ear (2009) – gre namreč za spodletel prenos pesmi s ploščka S.U.I.Z.I.D. (Sardonischer Untergang im Zeichen irreligiöser Darbietung) v angleščino, ki je še toliko bolj razgalil in poudaril specifično naravo njihovih bolj ali manj neprevedljivih besedil po vsebini in formi kot tudi razočarljivo in enolično vokalno izvedbo, s katero je vselej opevani Niklas Kvarforth pokazal, da se gostovanje na vsaki izdaji takšnih ali drugačnih kolegov morda le ne obrestuje – in nato ponovno bolj »betlehemskem« EP-ju Stönkfitzchen (2010) sedaj po nekajletnem zatišju in javnem obračunavanju med člani (po več nesoglasjih s prvim možem zasedbe Jürgnom Bartschem je zasedbo po štirinajstih letih zapustil kitarist Olaf Eckhardt) izdala svoj sedmi album Hexakosioihexekontahexaphobia.

Kolos od naslova, preprosto dešifriran v strah pred številom 666, ni le eden izmed najbolj zanimivih naslovov zadnjih let, temveč skoraj gotovo predstavlja kritiko nečesa. Česa točno, si ne bom niti drznila ugibati, vendar upam, da bodo Bethlehem to v kratkem sami razkrili. Hexakosioihexekontahexaphobio dojemam kot nekakšen presek opusa zasedbe s prevladujočim poudarkom na rokersko obarvanih komadih, morda še najbolj zaradi prepoznavnega Guidovega glasu, ki je Bethlehem vokalno zaznamoval predvsem na Schatten aus der Alexanderwelt (2001) ter Mein Weg (2004), po Olafovem odhodu pa je zasedbo zapustil tudi sam.

Nasprotno na primer pesem Spontaner Freitod spomni na bolj black metalsko obdobje banda, natančneje album Dictus te Necare (1996), in je, z izjemo nekaj vmesnih delov v drugih komadih, edini trši na ploščku in z enim redkih neposrednih naslovov po neki konvencionalni analogiji, četudi sta tako samovžig kot samomor, vsaj za moje pojme, težko in zelo redko posledica spontanega. Še toliko bolj kreativna je večina naslovov nekaterih bolj elektronsko oz. industrialno obarvanih pesmi, na primer Nazi Zombies mit Tourette-Syndrom, Kinski's Cordycepsgemach ali pa Verbracht in Plastiknacht, ne gre pa zanemariti niti Ich aß gern' Federn, edine neke vrste balade na ploščku, ki na primer zaradi naslova najprej pred oči prikliče groteskno podobo perjejedca. Na Hexakosioihexekontahexaphobii je dvanajst odličnih in raznolikih pesmi, med nekaj meni najljubših pa nedvomno sodi prva, Ein Kettenwolf greint 13:11- 18, ki poslušalca že kar na začetku ponovno postavi pred dejstvo, da brez zelo dobrega poznavanja nemščine zamuja lirično plat ploščka, ki v primeru Bethlehem predstavlja srce in dušo glasbe same. Bartsch se je pri pisanju besedil znova več kot izkazal in čutiti je, da so njegove besede tudi na tokratni izdaji rezultat osebnih izkušenj, popačen pogled na svet (zgolj v primerjavi z družbeno sprejetim in pričakovanim, ne pa tudi »pravilnim« dojemanjem slednjega) pa je najverjetneje plod njegove z drogami prežete preteklosti in bojda nekajkratnih bližnjih srečanj s smrtjo. Da so besedila precej avtobiografska, je razvidno tudi iz pesmi Warum wurdest du bloß solch ein Schwein? (Zakaj le si postal takšna svinja?, op. a.), ki se morebiti nanaša na Olafa. Del besedila se namreč glasi: »Das Kettenglied zerbrach ganz zart, werd' ich es denn vermissen?« (v prevodu: »Člen verige se je povsem nežno zlomil, ga bom sploh pogrešal?«).

Kaj pomeni Olafov odhod za Bethlehem, ne vem, je pa Hexakosioihexekontahexaphobia definitivno višek njegovega ustvarjanja z Bartschem in resnično, četudi zelo verjetno zaman, upam, da bosta nekoč zakopala bojno sekiro in skupaj odprla novo poglavje Bethlehem. So pa vsaj pred vsem tem skupaj ustvarili enega najboljših albumov zadnjih nekaj let.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 2. 2020
Astora - Remnants of a Flame (EP)
Recenzija
18. 2. 2020
Ihsahn - Telemark (EP)
Recenzija
13. 2. 2020
Karg - Traktat
Recenzija
12. 2. 2020
Leprous - Pitfalls
Recenzija
11. 2. 2020
Chains - Sonic Sabbath
Recenzija
6. 2. 2020
Alcest - Spiritual Instinct
Recenzija
5. 2. 2020
Lindemann - F & M
Recenzija
30. 1. 2020
Minenwerfer - Alpenpässe
KONCERTI & FESTIVALI
25. 2. 2020
The Dead-End Alley Band, Sunstain - ODPOVEDANO!!!
El Covo De Jameson, Opčine, Italija
25. 2. 2020
Papa Roach, Hollywood Undead
Gasometer, Dunaj, Avstrija
27. 2. 2020
Turia, Iffernet
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 2. 2020
Lipstikk & Leathür: Broken Arrow, Tomcat, Street Creeps
Klub Jedro, Medvode
28. 2. 2020
Alcest, Birds in Row, Kælan Mikla
Kino Šiška, Ljubljana
28. 2. 2020
Metal vikend: Deri po Brešcah
Mladinski center Brežice