Nemški black metalci iz Severnega Porenja - Vestfalije so s ploščkom Tod: Part I lani hkrati obeležili svojo 12. obletnico obstoja in vsaj po naslovu sodeč se zgodba banda Beltez tu še ne bo zaključila. To bi bilo navsezadnje škoda, saj omenjeni plošček ponuja zanimive in raznolike, četudi v veliki meri žanrsko precej tipične pesmi, ki jih na koncu zaokroži še priredba nemških pankerjev Slime, tj. Der Tod ist ein Meister aus Deutschland. Na ploščku se torej praktično vse vrti okoli smrti.
Priredba pa ni edini komad, ki se zaradi svoje repetitivnosti in udarnih ritmov rad usidra v uho poslušalca. Nalezljivi so tudi bobnarski udarci Herra Tota ter dokaj melodične kitare v prvem komadu, Das schwarze Grab. Flaggova bas kitara se ne skriva v ozadju, temveč s precej izrazitim zvokom ter s ponekod enostavnimi, drugod bolj melodičnimi linijami zaokroža melodični aspekt 43-minutnega ploščka. Nasprotno je na primer v hitrejšem Endzeit bolj v ozadje potisnjen vokal; najverjetneje zato, ker Beltez, tako kot mnogi bandi v blackmetalskem podzemlju, niso objavili besedil. Vsaj v knjižici so raje posegli po mislih dveh znamenitih pisateljev, ki se nanašata na smrt: »Edina prava značilnost tega sveta je njegova minljivost.« (Kafka) in »Kar dajejo leta, vzame trenutek.« (Goethe). Kitarist in vokalist DOD v spremni besedi tudi pojasni, zakaj je temu tako; tematike o smrti so se želeli lotiti resno, in ker se jim nobena spisana beseda ni zdela zadosti močna in zmožna izraziti bistva smrti, so najprej spisali instrumentalne aranžmaje za taisti trenutek, o katerem govori Goethe. Pesmi so več, natančneje 9 let zorele – dobra in razgibana strukturiranost skladb je tudi ena izmed odlik Beltez – in šele na koncu naj bi v zvočno podobo spontano vključili še vokal. Besedila v bistvu niso objavljena nikjer zato, ker jih ni. Na Tod: Part I je moč slišati izjemno raznolik harsh vokal, ki se na trenutke že spogleduje z nečloveškimi kriki, sicer razpoznavnim znakom kolegov Aaskereia. Navsezadnje sta za plošček glas prispevala tako DOD kot Gezeucht, a kljub bolj ostremu zvenu nemškega jezika je njun vokal praktično nerazumljiv. Ali kateri od njiju dejansko tudi izusti kakšno besedo, vedo le Beltez sami, toda če jim gre verjeti, vokalni aranžmaji »izzovejo neverjetno povezana čustva, ki so nastala iz spominov v glasbi« (je pa občasno vseeno moč slišati besedo ali dve, tj. Leben – življenje ter Träume – sanje). Z vidika originalnosti bi izpostavila morda še najmanj zanimiv komad, Selbstmord, v katerem so na ploščku edinkrat prisotne klaviature, toda pesem ni posebna zaradi tega, temveč ker je krajši klavirski vložek, katerega melodija nato preide v pizzicato na violi, tako hudičevo dobro vkomponiran v sicer zelo energičen komad, ki zveni že bolj v stilu Urgehal, dejansko pa gre za predelano in malce skrajšano različico naslovne pesmi z drugega ploščka Selbstmord (2004).
Produkcija je za zvrst primerno umazana, a na srečo še dovolj visoka, da si ne zasluži oznake »norsecore«, kot je kolega v srednji šoli tako rad opisoval najbolj možno hreščeč in surov zvok v black metalu. Edino, kar me na ploščku moti, je v predzadnji pesmi Zu den Sternen blickend že prevečkrat izrabljeni izsek najbolj znane Chopinove žalne koračnice Marche funébre, ki so ga na primer uporabili tudi Shining na splitu z Dolorian leta 2003 v pesmi Through Corridors of Oppression, pred njimi pa zagotovo še marsikdo drug. Morda pa gre zgolj za naključje, saj sta obe pesmi izšli v zelo kratkem časovnem razponu. Čeprav se plošček v celoti osredotoča na mračno in težko tematiko, so se Nemci odločili vsaj za malce lahkotnejšo naslovnico, na kateri se Smrt ob več nagrobnikih v obliki križa in s pipo med zobmi opira na lopato. Toliko o tem, da smrt nikoli ne počiva.