Ko sem lani v zgodnjih jutranjih urah prispel na Gods Of Metal festival v Milano in vstopil v halo Palavobis, je na odru že igral nek italijanski power metal band z izmenjajočim se ženskim in moškim vokalom. A ker nikjer ni bilo nobenega razporeda, se mi niti sanjalo ni, kdo bi lahko to bili. Po skoraj letu in pol pa sem le dobil odgovor, na odru so stali Beholder. Takrat se jim nisem preveč posvečal, zato sem si z zanimanjem poslušal njihov novi album Wish For Destruction, da vidim, koliko (ni)sem takrat zamudil.
Prva pozitivna stvar je bila opazna dokaj hitro, Beholder vsaj v grobem niso tipičen italijanski power metal band. No, skozi celo ploščo jim tega sicer ne uspe prikriti, a poizkusi narediti nekaj drugačnega, svojega so bolj opazni. V power metal vključujejo tako klasične heavy metal elemente kot tudi progresivne. Pesmi so polne dogajanja, zelo dinamične, pri kompozicijah so se trudili, ni kaj; nekatere zamisli imajo zelo dobre, a nekako jih v celoti ne razvijejo, kot bi jih lahko. Ne uspe jim v celoti narediti skladbe, ki bi izstopala, za katero bi lahko rekel, »to je to«. Tudi če bi v tem uspeli, imajo še eno šibko točko: moški vokal. Ženskemu (Leanan Sidhe), čistemu, čutnemu, a prodornemu ni kaj očitati in deluje kot balzam surovejšemu, na silo odpetemu in občasno ne najbolje razumljivemu moškemu (Patrick Wire – imena niso prav nič italijanska).
Lahko bi bilo sicer bolje, a ljubiteljem power metala, še posebej italijanskega, ne bo nič škodilo, če bodo vrgli oko na Beholder in Wish For Destruction.

Matjaž