Brez nadaljnega, po štirih letih bi že bil čas, da Atlantis dobi svojega naslednika. A Atrocity so se odločili drugače ter nadaljevali oziroma ponovili album pop priredb iz osemdesetih, katerega so leta 1997 naslovili Werk 80. Nov izdelek enajstih pop priredb, katerih originali datirajo v isto dekado kot predhodnikovi, je enostavno naslovljen Werk 80 II.
Enajst komadov, ki so si tokrat za predelovanje izbrali Atrocity, so bolj posrečene in bolj dodelane kot tiste izpred enajstih let. Uživate lahko v predelavah klasik kot so People Are People (Depeche Mode), Fade To Grey (Visage), Don't You Forget About Me (Simple Minds), Such A Shame (Talk Talk), Relax (Frankie Goes To Hollywood) in primerljivih metaliziranih pop hitičih desetletja groznih frizur. Atrocity so aranžmaje odlično dopolnili z nekaj gotskega občutka, nekaj simfonike in kitarskim delom, ki ostaja v melodičnih, sploh ne distorziranih vodah tipa novodobnega gothic metala/rocka.
Alexander Krull zadovoljivo odpelje vokalne linije s čistim ali minimalnim growl vokalom, a v primerjavi z Annie Lennox pogori pri sicer odlični Eurythmics predelavi Here Comes The Rain Again. Če ostanemo pri vokalih, je tu dobrodošla pomoč njegove žene Liv Kristine Espenæs Krull na A-Ha predelavi The Sun Always Shines On TV ter Francozinje Jensare Swaun pri Fade To Grey.
Werk 80 II je simpatičen album predelav, če le odmislite Keine Heimat, katere uvrstitev na album je očitno posledica slabega nemškega okusa. Alexander & Co. so zelo spodobno zmetalizirali pop klasike in pri tem ohranili čar in prepoznavnost originalov. Zelo dobrem delu na Werk 80 II navkljub, pa pred delom za Werk 80 III lahko za kakšen nasvet okrog tovrstnega početja zaprosijo Dannyja Filtha in Cradle Of Filth.

Matija