Ater Era so slovenski black metal band s Primorske. Zasedba, pri kateri se je sprva vse vrtelo okoli ustvarjalnega duha S.S., se je sčasoma ustalila, in danes v tej zvezi nikakor ni več moč govora o kakršnem koli solo projektu, v obliki katerega je Ater Era ugledala luč sveta.

Medtem ko je bila naveza med prvencem In Autumn's Solitary Decline in njegovim naslednikom, drugim studijskim albumom Beneath Inanimate Grime, zelo velika in smo lahko brez težav govorili o nedvomni sorodnosti, je daljši ustvarjalni premor zagotovo prinesel tudi očitne glasbene spremembe. Sicer je sorodnost še prisotna, toda album Clades je v primerjavi z omenjenima celovečercema kot mlajši brat, ki se mu vidi (beri: sliši), kdo je njegov oče, vendar je zaradi razlike v letih toliko samosvoj in drugačen od starejših bratov, da se oče včasih že vpraša, če ni bil na delu kakšen sosed ali poštar. Band je nalezljiv psihedelični black metal nadgradil z elementi sludgea ter ga dodatno poglobil in upočasnil s konkretno dozo dooma.

Rezultat je pet komadov, ki v povprečju dosegajo vrtoglave dolžine nad deset minut. Tovrstni ekskurzi v black metalu sicer niso nič posebnega, toda zmeraj predstavljajo tveganje, da se posamezni komadi izgubijo v lastni kompleksnosti in zasanjanosti ter posledično postanejo za nepazljivega poslušalca dolgočasni. Pri takšnih albumih je zorenje, ki zmeraj zahteva svoj čas, še posebej pomembno. Toda že med zgodnjim zorenjem se morajo jasno pokazati tisti poslušanja najbolj vredni in zanimivi deli, ki nas vlečejo naprej, da ustrezno spoznamo vsebino albuma. Predvsem prva komada igrata v tem oziru vlogo paradnega konja, saj vsebujeta poleg vse kompleksnosti največ tistih neposrednih in nalezljivih elementov, zaradi katerih sta prva albuma tako zelo všečna. Samo Ater Era znajo na sebi lasten način vplesti tipičen darkthronovski riff med predhodno progresivno razgibano atmosfero in s tem dvigniti komad iz zasanjanosti v neposreden galop.

Sicer pa je podobnih preskokov v ritmu, hitrosti in vzdušju na Clades polno. Dejansko predstavljajo njegovo bistvo, s čimer celo zasenčijo zanimive kitarske riffe in tako dodelijo albumu povsem drugačno identiteto. In s tem smo spet pri najmlajšem bratu, ki je v primerjavi s starejšima počasnejši, sodobnejši in poln različnih miselnosti, zaradi česar morda ne bo vsakomur takoj ali sploh kdaj všeč. V duhu sodobnih progresivnih kreacij se mi Clades dopade zaradi mešanice naprednih melodij in starošolske zvočne podobe, zaradi česar uspešno plujejo med manj prepričljivim Kong Vinter od Taake in odličnim E od Enslaved. Če ste torej ljubitelj tovrstnega black metala, vas Clades ne bo razočaral.