Pri enočlanskem metal projektu Astora, ki se tematsko oziroma besedilno naslanja na videoigro Dark Souls, se z glasbenega vidika v zadnjem letu ni spremenilo dosti. Na kaj s tem ciljam? Gedo, edino ime za tem projektom, je v začetku lanskega leta izdal žanrsko zelo pester EP z naslovom Remnants of a Flame, letošnji studijski celovečerec pa se povsem naslanja na lani opisan progresiven melodični death metal z manjšimi vplivi black metala.

Upam, da zdaj te moje navedbe niste razumeli tako, kot da plošček The First Flame ni nič drugega kot samo kopija že slišanega. Nikakor ne. Gre za to, da je omenjena žanrska paleta tako zelo široka, da se lahko znotraj nje dogaja marsikaj. In to se tudi zgodi. Čeprav ne rabite priti do konca albuma, da okusite vse našteto. Niti se ne rabite prebiti do druge polovice, ključna sta za moje pojme že kar prva dva komada, in sicer samonaslovljeni The First Flame in Darkness Within Ourselves. Ta dva sta po minutaži med najdaljšimi, s svojimi progresivnimi elementi pa ustvarita eksperimentalno deathmetalsko okolje, v katerem sicer delujejo vikingi Enslaved. A da ne zavajam preveč, je na tem mestu bolje omeniti Švede Opeth, ki sem jih že lani povezoval z imenom Astora.

Srednji in nižji tempo ostaneta ohranjena še naprej, žanrsko pa kljub predhodnim opisom pride do konkretnega preobrata. Avantgardnost ostane ohranjena, melodičnost in sodoben zvok pa zamenjata stara šola in nizko uglašene kitare, zaradi česar mora poslušalec ob prvem poslušanju preveriti, ali še sploh posluša isti band. V tej zvezi tudi naslednji komad Sun Seeker ne spremeni dosti, medtem ko gre progresivnost z roko v roki s tehničnostjo.

Ko gre človek večkrat skozi album, ki vsega skupaj ponuja 10 komadov oziroma slabo uro raznoraznega death metala, postaja jasno, da manjka še en komad. In sicer komad, ki bi nas pripravil ravno na ta starošolski del, tako kot nas instrumentalni Perished pripravi na to, da album v zadnji tretjini ponudi to, s čimer smo imeli opravka v uvodni tretjini. Skratka, z zadnjo tretjino postane album ponovno svetlejši in bolj optimistečen, a nikakor ne dosti manj zahteven za poslušanje. The First Flame sicer nikoli ne preide v disonantne vode, pa tudi prehodi niso ravno odrezavi ali nenadni, toda mešanje žanrov in prehajanje med njimi v konkretnem primeru pomeni prehod od metal divjanja preko umirjenih in melodičnih delov do povsem počasnih jazzy (post metal) ritmov, kar pa zna za klasičnega death metala vajena ušesa pomeniti izziv, ki ne bo zlahka premagan. Se pa splača potruditi!