Kakorkoli hočem izpasti emocionalno močan, kaj šele fizično mačističen, »the true Manowar way«, se me določene stvari še vedno dotaknejo precej globoko. Jebiga, Forrest Gump je zakon, ampak pri glasbi pa skoraj potočim bridko solzico ob Melancholy od Iced Earth. »Pussy« kot sem in nasprotnik švedske šole kot sem še večji, pa moram priznati, da mi novi As I Lay Dying kliknejo »v nulo«, tako kot recimo prej omenjena mojstrovina Iced Earth ali pa katerikoli plošča od Bad Religion.
Ne znam opisati, zakaj mi je tako dobra plošča, katere izvajalci izgledajo kot parodija na boy bande z Beatles-wannabe-čupicami, ampak je kliknila. Kot lego kocka na drugo lego kocko in pri vožnji s kolesom po Celovški sem tako padel v glasbo, da nisem niti opazil policajev. Na srečo me niso dobili, ampak če ne opazim fantov v modrem, ko kršim zakon s svojim biciklom, potem je na plošči nekaj. In tale ocean me je predolgo ločil od banda, čigar album Frail Words Collapse sploh ni bil slab in je v čustveno slabših obdobjih življenja tudi kliknil. Zaplavam v ocean... Kitarsko je tole super plošča – dvojica kitaristov, katerih imen si itak ne bo nihče zapomnil, razen če ni popolni fan, ne časti samo Švedske, ampak tudi veliko drugih dežel. Metalcorovci so očitno bolj odprti za geografijo. Tukaj poleg nekakšnih plamenčkov in zemljodelov najdemo tudi veliko Slayer, super breakdownov (ki so neobičajni in predvsem nepredvidljivi). Solaže tudi niso slabe, čeprav bi kdo prifrknil nos, češ da je Malmsteen zakon, As I Lay Dying pa ne. Izkaže se, da imajo svojo identiteto in integriteto. Kitarsko delo je izpiljeno do takih podrobnosti, da se mi ob poslušanju ustvarja emo čupica. Bobni so izredno razigrani in zanimivi, kot če bi Vinnie Paul iz Pantere dobil prej omenjene lego kocke in mega set bobnov in bi potem skupaj s Chrisom Adlerjem iz Lamb Of God ter Daveom Lombardom ob obupnem spravljanju sosedov ob živce sestavljali najbolj zanimive kockaste kreacije. Ha, pa le enkrat nisem omenil blastbeat. Vokalisti so običajno tisti člen, ki mi ob poslušanju t. i. metalcora (ker As I Lay Dying to ni popolnoma, čeprav vleče) pijejo živce huje kot mama. No, pevec je tukaj super. Ne samo, da ima brutalen vokal, ki spominja na jezo Freddija Princeja Jr., ko ne zapeca Jennifer Lowe Hewitt v kakšnem ameriškem teenage horrorju. Zna pa tudi peti. Zna dejansko interpretirati različne emocije posameznih pesmi in besedil. Na nek način spominja na pevca Jesseja Davida Leacha, le da ni toliko depresiven. Popolni zmagi sta pesmi Within Destruction in Comfort Betrays, medtem ko je I Never Wanted precej nepotreben štiklc, ki se ga vrti na tistih rojstnih dnevih, kjer ni staršev in se vsi ljubčkajo povprek, potem pa o tem razglabljajo v šoli. Šus!
Ne ljubi se mi debatirati ali je to metal ali ni, eno je gotovo – ima dosti agresije, melodike, dobrih struktur, pomnljivih ritmov/vokalov/kitarskih vragolij itd. in seveda super vokalov, da bo vsakdo našel notri, kar išče. As I Lay Dying so naredili kvalitetni izdelek, ki bo z mano ostal še dolga leta. Zdaj pa grem gledat Ally McBeal in zraven pojesti banjico čokoladnega sladoleda.

Ivan