Pri kanadskemu kitarskemu mojstru Jeffu Watersu ter njegovih Annihilator nikoli ne veš, kaj te čaka. Včasih so bile Jeffove nove domislice uspešne, denimo album Carnival Diablos, včasih pa je bilo ravno obratno; kar spomnite se plošče Remains, ali pa zadnje All for You.
In četudi se po prvem poslušanju albuma Schizo Deluxe zazdi, da gre za All for You pt. 2, vse skupaj le ni tako črnogledo: Korenine v moderno produkcijo zavitih komadov bazirajo na zgodnejšem materialu, tako glasba sama kot tudi besedila (naslov albuma, komad Clare – spomnite se Never, Neverland). Prav tako tokrat ne morijo z baladami tipa The One, temveč je celoten album odigran v visokem tempu, malo bolj pa zaradi večje razgibanosti ter agresivnosti prepriča tudi vokalist Dave Padden, čeprav se še vedno najde dosti vokalnih elementov, ki bi jih pripisali bandom kot so Linkin Park ipd. Znova najbolj navduši Jeffovo brzinsko drvenje po strunah in ne bo malo trenutkov, ko vas bodo pričujoči riffi spomnili na zlato dobo Annihilator; tu pa tam se najde tudi kakšen element, ki ga je Jeff v preteklosti že uporabil (začetek komada Drive je iz King Of The Kill, podobno je s komadoma Pride ter Ultra Motion, budilka pa je bila na isti način kot pri pesmi Invite It uporabljena že pri Brain Dance).
Mnenja o albumu Schizo Deluxe se bodo brez dvoma zelo delila. Album je sicer daleč od kultnih Alice In Hell ter Never, Neverland, a če vas ne bodo odgnali moderna produkcija, Paddenov vokal, splošna odštekanost albuma (praktično ni komada, ki ne izpade vsaj malo čudaški) ali pa preprosto nimate radi raznega eksperimentiranja, boste ob poslušanju Schizo Deluxe uživali. Čestitam, zdaj ste tudi uradno postali shizofrenik.

Boštjan