Jeff Waters še vedno spada med ene najbolj dejavnih kitaristov na metal sceni. Album Metal je že 12. studijska izdaja, vokalist Dave Padden pa z Jeffom sodeluje že v tretje. To je za Annihilator posebnost, ker se Jeff z nobeno postavo ni preveč dobro ujel.
A le zakaj je Jeff imenoval ta album Metal? Album se ne vrača v tisto zlato obdobje albumov Alice In Hell in Never, Neverland, ampak nekako nadaljuje tisto smernico, ki jo je Jeff začrtal s Paddenom in jo skuša z vsakim albumom nadgraditi. Torej ni ravno za pričakovati neko ultra metalsko godbo. Vseeno pa si je za to nadgradnjo omislil nekaj prav posebnega. Pri vsakem komadu sodeluje kakšen gost, ki priskrbi kitarski solo, razen pri komadu Couple Suicide gosta Danko Jones in Angela Gossow (Arch Enemy) prispevata vokale. Jeffova godba sicer ne ponudi veliko novega. Zelo podobno kot na prejšnjem albumu je prisotnih nekaj thrasherskih riffov z groovy poudarkom. Predvsem pa je na albumu veliko soliranja, skoraj bi lahko govoril, da gre za shrederski album. Bobne je za album posnel Mike Mangini, ki je sicer fenomenalni bobnar, vendar pa tokrat ne izstopa pretirano. Solaže so poleg Jeffa na albumu prispevali kitaristi, nad katerimi se je Jeff zelo navdušil. To so: Jeff Loomis (Nevermore), Alexi Laiho (Children Of Bodom), Michael Amott (Arch Enemy), Corey Beaulieu (Trivium) idr. Skratka, veliko soliranja, a žal komadi brez teh solaž niti ne bi tako izstopali.
Produkcije se je lotil ponovno kar Jeff, ki je poleg kitare in basa posnel še vokale za skladbo Operation Annihilation. Metal je v bistvu kar prebavljiv izdelek, Jeff je delal že mnoge slabše albume. Še vedno pa si zasluži mnogo spoštovanja, ker je danes enostavno podcenjen.

Primož