Pa smo spet tam. Pa ne tam, kjer ni muh, temveč spet pri Animo Aeger. Band je s svojo zadnjo izdajo, EP-jem z naslovom Fieber, merilno letev lastnoročno postavil zelo visoko, zaradi česar so bila pričakovanja prav tako zelo visoka. Na srečo in zadovoljstvo nas poslušalcev je glasbenikoma za imenom Animo Aeger uspelo pričakovanja še preseči in posneti povsem odličen izdelek, ki bo s skorajda nedefiniranim žanrskim obsegom navduševal številne glasbene entuziaste. K slednjemu dejstvu pa bo nemara pripomogla tudi okoliščina, da je album ugledal svet na kaseti, s čimer se band vzporedno s samovoljno degradacijo zvoka tudi z izborom nosilca (pre)umika globlje v podzemlje. Ravno v nasprotju s kakovostjo, ki naj bi zasedbo približala svetli strani komercialne uspešnosti.
Storchenwahrheit,-wirklichkeit je umazan black metal in je prečudovito lep ter romantičen black metal. Je depresivni black metal, je atmosferični in melodični black metal, je okulten in post-black metal. Je zmes, ki je hkrati lepa in grda, njene melodije segajo od netipično radostnih do klasično blackmetalsko žalostnih ali zamorjenih. Album nemške dvojice, ki trenutno živi in deluje na Švedskem, po eni strani izredno močno temelji na ustvarjanju grozovite atmosfere, medtem ko njegove biti nikakor ne moremo omejiti le na to, temveč jo moramo še dodatno opredeliti kot nalezljivo oziroma zapomljivo glasbeno izkušnjo, ki poslušalca v nasprotju s težko atmosfero ne duši, temveč ga osvobaja, mu daje potreben prostor, da lahko na polno in svobodno zadiha. Povsem v slogu black metala, ki pa je tradicionalen samo po definiciji, kajti glasba Animo Aeger še naprej ostaja unikatna, kakršna je bila – kakršna je že ves čas.
Kaj vse je dejansko mogoče v black metalu, pa dvojica še najbolje pokaže na vokalni ravni. Sicer že električne kitare v kombinaciji s clean kitaro proizvedejo dovolj unikatne riffe in melodije, vendar so prava poslastica za uho »večstranske in talentirane vokalne akrobacije« (vir: klik), ki ponujajo dejansko vse, samo deathmetalskega growla ne. Šepetanje, petje, deklamiranje, harsh vokal, scream. In seveda vsak vokal na svojem mestu, vsak vokal rezerviran za točno določen instrument za doseganje točno določenega vzdušja. Vse skupaj zelo kompleksno, zelo premišljeno in z najvišjo mero občutka.
Bi lahko bilo še boljše? Lahko ponudi band še kaj več kot opisano? Lahko. Kaj pa? Besedila, ki že mejijo na liriko. Poslušalcu se pred ušesi torej ne vrtijo samo vokalne akrobacije, temveč ta lahko uživa tudi v besednih akrobacijah, ki že mejijo na umetniške izpovedi velikih pesnikov. No, pri slednjem morda pretiravam, kajti pojma nimam, kaj se trenutno dogaja na nemški, svetovni ali kateri koli pesniški sceni, z gotovostjo pa lahko trdim, da besedila zdaleč presegajo klasično klicanje Gospodarja teme. Življenje, človek in norost so teme, ki se vsebinsko povsem zlivajo z glasbeno platjo ustvarjanja dvojice Animo Aeger.