RECENZIJE

6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
I, Voidhanger, 2019
Avtorica: Petra Lesjak

Konec marca letos je precej anonimni ameriški glasbenik pod monikerjem An Isolated Mind na Bandcampu izdal album I’m Losing Myself. Brez kakršnih koli napovedi je pričujoči solo projekt Kamerona Boggesa izzval nenadejan odziv poslušalstva, ki se v svojih glasbenih preferencah nagiba k avantgardnim, krajnim oblikam težke muzike. Obenem pa gre za album, ki pritegne tudi s svojo zgodbo – skoznjo namreč avtor surovo servira osebno izpoved o duševni stiski.

Mogoče se sliši zgornja kombinacija precej drzna in že vnaprej tvegana, da bi izpadla – četudi v žanru, ki dopušča veliko eksperimentiranja – bodisi preveč okorna ali sentimentalna oz. nekako drugače neposrečena. Po poslušanem sodeč pa si Bogges za dokumentiranje lastnih doživljanj bipolarne motnje ni načrtno omislil zvoka v nekakšnem obupnem poskusu samoterapije, ampak je ta način izražanja povsem spontano in intuitivno sam našel pot do njega. Rezultat tega v grobem na zelo organski in iskren način odraža groteskne manične in zadušljive depresivne epizode.

Žanrsko gledano se Bogges na albumu poslužuje elementov black in death metala, ki jih prepleta in maže z ambientalno elektroniko, mestoma pa se spusti tudi v post-rock in drone. Že uvodoma v skladbi We are Fragile Vibrations skozi nelagodje vzbujajoče synthe vstopimo v Boggesovo klavstrofobično katedralo bolečine, ki se postopoma sesuje v distinktivno blackmetalsko razbijaštvo drugega komada Afraid of Dissonance. Tam se repetitivni pridušeni growli umikajo izvijajočim se kitarskim linijam in ustvarjajo značilno neuravnovešenost, dokler se v zadnji tretjini komad povsem ne prelevi v otožni post-rock s solo klarinetom in na koncu meditativno izzveni.

Večina komadov s prve polovice albuma slika neuravnovešenost ter se tako ali drugače predrugači iz triumfalne maničnosti v apatijo; Eternity in a Minute je v začetku ozvočena norost z zblaznelim, prehitevajočim ritmom, v kateri je prisotna težnja po vzpostavitvi reda, ampak se ujame v zanko lastne nezmožnosti. Na globokomorske mehkužce sklicujoč se desetminutni osrednji piece Turritopsis Dohrnii iz sprevračajočega se, disonančnega black metala prestopi v bolj zamaknjen, ponavljajoči se vzorec in pri tem vzbuja asociacijo na preobremenjen, zaciklan razum, ki ne najde izhoda iz kletke brezpredmetnih vprašanj.

Za končni vtis celovite prismuknjenosti se tudi na albumu kot celoti odražata dva nasprotna si pola. Zadeva namreč doživi popolni bipolarni zasuk z zadnjima dvema komadoma, ki se raztezata čez celo polovico. Pri predzadnjem I’m Losing Myself nas počasi uvede v kontemplativno stanje, kjer o metalu ne govorimo več. K posameznim kitarskim okruškom se spušča vedno več halucinogene, miazmične atmosfere, ki na zaključnem, 17-minutnem I’ve Lost Myself povsem prevlada.

Težko je reči, da je poslušanje I’m Losing Myself užitek. To nenazadnje tudi ni njen namen, še poseben izziv verjetno predstavlja zadnja polovica albuma, ki s svojim utesnjujočim vzdušjem na trenutke že močno kliče po odrešitvi. Ampak prav ta občutek je tisto, kar Boggesu uspe tako veličastno in precizno izraziti v tej zelo intenzivni, moreči in na koncu koncev katarzični osebni izpovedi.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
5. 6. 2020
ODPOVEDANO! Petroleum Beat Festival 2020
Expano, Murska Sobota
7. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder, Duel, High Reeper
Rockhouse Bar, Salzburg, Avstrija
8. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder
Arena, Dunaj, Avstrija
9. 6. 2020
ODPOVEDANO! Guns N' Roses
Ernst Happel Stadion, Dunaj
10. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder
Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška
12. 6. 2020
ODPOVEDANO! Guns N' Roses
Ippodromo del Visarno, Firence, Italija