Glede na popularnost power metala v Franciji je prav presenetljivo, kako malo bandov te zvrsti se pojavi na mednarodni sceni. Heavenly, Dyslesia, potem pa se že skoraj konča. Vendar tako kot prej omenjene banda v bistvu nista nič drugega kot dobra Helloween klona, bi tudi za novince Alkemyst težko rekel kaj drugega.
Keeperjevo obdobje je, če sklepam po prvencu Meeting In The Mist, na njih pustilo velik pečat. Vokalist Ramon Messina, drugače frontman Italijanov Secret Sphere, poje zelo v Kiskejevem stilu. Njegov pristop se tu opazno razlikuje kot na zadnjem Secret Sphere albumu, kjer poje bolj preudarno, umirjeno in ne sili tako v višave. Tudi kitarsko delo je pri uvodni (če odmislim intro) Still Alive tipično helloweensko. Pesem sama po sebi sicer ni slaba, vendar takšnih in drugačnih »tributov« smo slišali že nešteto. Nadaljevanje albuma je bolj pestro in nepredvidljivo, za kar poskrbijo z vključevanjem progresivnih elementov v stilu zgodnjih Symphony X. Vendar včasih kombiniranje melodičnega power metala s progresivnim izpade dokaj neposrečeno, tako da dobiš občutek, kot da niti sami najbolj ne vedo, kaj si želijo. Nekatere pesmi so na nivoju, vendar je album brez takšne, ki bi res naredila vtis in bi si jo vtisnili v spomin.
Tehnično znanje vsega banda je na visokem nivoju, tudi k enoličnosti se ne nagibajo in mogoče ne bi bilo slabo, če bi začeli razmišljati bolj proti progresivni smeri. Pogoj je seveda napredek na področju pisanja pesmi in uporabljanje več lastnih idej.

Matjaž