Med neskončnim navalom izdaj v začetku leta me je najbolj zanimal ravno nov izdelek francoskih Alcest. Neige je album skupaj z Winterhalterjem namreč snemal v studiu Sundlaugin na Islandiji, za produkcijo ploščka pa je poskrbel Birgir Jón Birgisson, ki je znan predvsem po sodelovanju s Sigur Rós. Glede na to, da so se Alcest že s predhodnim albumom Les Voyages de l'Ame še bolj oddaljili od svojih začetkov, je bila minimalna prisotnost elementov metala pričakovana in s ploščka Shelter so slednji res skorajda povsem izginili.
Že tako redek harsh vokal je povsem nadomestilo nežno petje in trše kitarske oprijeme bolj zasanjane melodije. Prvi single, naslovljen Opale, je ljubitelje Alcest razdvojil, saj je pesem že povsem v domeni shoegazea, vendar Opale še zdaleč ni reprezentativen za celoten plošček. Skupaj z uvodnim enominutnim Wings ustvarja lahko in neobremenjeno vzdušje, ki pa nikakor ne predstavlja rdeče niti ploščka. Ostalih sedem pesmi ni nujno a prióri otožnih ali melanholičnih, toda začetna lahkotnost vsekakor postopoma do konca ploščka izginja. Kljub melosu v vokalu in clean kitari v pesmi La nuit marche avec moi živahnost vzdušja počasi ugaša, dokler naslednja, baladna Voix sereines s skromnim instrumentalnim naborom ne doseže takega učinka, da se človek že vpraša, ali se je morebiti znašel v zavetju sanj. Plošček torej operira večinoma le z najnujnejšimi instrumenti, ki jih na nekaj mestih dopolnjuje še nekaj godal, distorzirane kitare pa pridejo v poštev le še ob razcvetu nekaterih pesmi. Alcest se barvanja bolj umirjenih pasaž z elektronskimi posnetki poslužujejo le na tistih nekaj prehodih med seboj precej različnimi pesmimi. Neige v pesmi L'éveil des muses več eksperimentira s kitarskimi efekti in tudi Winterhalter si na bobnih dovoli za odtenek več svobode ter ritem sekcijo dopolnjuje še z nekaj enostavnejšimi glasbili, saj bi pesem drugače z nadgrajevanjem le enega ponavljajočega se riffa morda izzvenela v prazno. Instrumentalni minimalizem predstavlja tudi ogrodje pesmi Away, na kateri je osrednji element vokal; pesmi je namreč glas posodil Neil Halstead, član ene najbolj znanih shoegaze zasedb in Neigeevega najljubšega banda Slowdive. In mimogrede, Britanci so pred kratkim oznanili morebitno ponovno združitev. Poleg Neila in lokalnega godalnega kvarteta je plošček s svojo vokalno spremljavo obogatila še švedska pevka Billie Lindhal.
Poleg naslovnega komada Shelter z ležerno, bolj poletno noto višek albuma zagotovo predstavlja zaključna, desetminutna Délivrance, s katero je Neige presegel vse, kar je doslej ustvaril z Alcest. Nadrealna je tudi fotografija naslovnice, za katero je tokrat poskrbel njegov dober prijatelj Andy Julia (Soror Dolorosa). Zanimivo bi bilo vedeti, ali se za v trikotno obliko sklenjenima rokama, ki ob podpori še enega para rok obdajata sonce, skriva kakšna simbolika; zlasti v iztegnjeni dlani, ki dominira kompoziciji. Je pa sicer bolj kot ne jasno, da Shelter prinaša veliko sprememb – vsak pa naj presodi sam, ali so mu te spremembe všeč ali ne.