Odzivi na prejšnji Agathodaimon album Chapter III so bili zelo različni, od tega, da je to njihov najboljši album, mnogi fani njihovih začetkov pa so ga obsojali, da je že »premehak«, da to niso več pravi Agathodaimon.
Kakšne bodo njihove reakcije šele, ko bodo slišali njegovega naslednika Seprent's Embrace? Med prvima dvema albumoma oziroma black metalom in Serpent's Embrace ni več pravih vzporednic. Agathodaimon s tem nadaljujejo z razvojem, ki so ga nakazali s Chapter III, le da je preskok sedaj še večji. Njihov glasbeni spekter je postal širši, kar se kaže v zmesi raznih zvrsti metala, od melodičnega black/death, gothic, power in modernejših elektronskih elementov. Nasploh je njihov zvok modernejši in tu se poznajo vplivi Christiana Kohlmannslehnerja, ki je produciral zadnji Crematory album. Veliko pa so k spremenjeni podobi verjetno pripomogli tudi novi člani; klaviature so dobile večjo vlogo pri melodijah, njihov zvok bolj spominja na kake Soilwork kot na prejšnje Agathodaimon izdelke. Njihove korenine res le še redko pridejo do izraza v posameznih pasažah. Čisto nasprotje temu je balada Solitude, ki je od njih včasih niti slučajno ne bi mogli pričakovati. V celoti jo ob spremljavi klavirja in elektronskih zvokih odpoje ženski vokal (gostujoča pevka Ophelia). Je pa še več skladb, v katerih se igrajo z elektro zvoki, sampli in podobnimi zadevami. Na vokalnem področju je Akaias dobil pomoč čistih vokalov Sathonysa, ki je za večjo pestrost poskrbel tudi na kitarskem področju. Veliko uporablja staccato riffe, poleg tega pa je z več klasičnega heavy/power igranja vplival na večjo melodičnost oziroma spevnost.
Ko potegneš črto pod Serpent's Embrace hitro ugotoviš, da bodo Agathodaimon s tem albumom postali dostopnejši širši množici ljudi in da jim vrtenje kakšnega videospota na Viva2 ne uide. Kaj na vse to porečejo njihovi starejši fani, pa ni potrebno ugibati.

Matjaž