Aeternus je danes norveški death metal band. Država porekla je verjetno razlog, da band v dotični metal sceni ne uživa prave komercialne uspešnosti, čeprav je po dvajsetih letih obstoja v 2013 izdal že svoj sedmi studijski album. Drugi razlog za širše nepoznavanje tega banda je seveda lahko tudi njegova posebnost, ki izhaja iz močnih black metal korenin prvih petih let ustvarjanja in izdajanja glasbe na fizičnih nosilcih zvoka. Tretji in prav tako povsem prepričljiv razlog pa zna biti nezainteresiranost v tej smeri, ki izhaja iz preproste ljubezni do glasbe, ki jo band (oziroma predvsem Ares, edini od trenutnih članov, ki z bandom diha že vse od njegove ustanovitve) v zadnjih letih z ekstremno metal javnostjo deli z bolj redkimi studijskimi izdajami.

Po poznem odkritju glasbe Rotting Christ si na tem mestu upam navreči naslednjo trditev: Aeternus so v letu 2013 Rotting Christ s severa oziroma Rotting Christ so v letu 2013 Aeternus z juga. Omenjena primerjava temelji izključno na strukturnem minimalizmu posameznih komadov, o katerem sem pisal tudi med recenziranjem Kata Ton Daimona Eaytoy. O tem najbolje pričata There Will Be None in naslovni …And The Seventh His Soul Detesteth, prva dva komada albuma, medtem ko ta v nadaljevanju zmeraj močneje kaže zobe oziroma svoje black metal korenine, ki jih odlikuje izrazita atmosferičnost. Na ta način Norvežani razvijejo dva izredno zanimiva nasprotujoča si pola, ki ju s sebi lastnim šarmom povežejo v še bolj zanimivo celoto. Band na začetku posameznega komada pograbi in postreže z zapomljivim riffom, tega vleče kot rdečo niti skozi celotno pesem do konca in ga pri tem obogati z različnimi drugimi, za žanr neobičajnimi ritmi. In to vse skupaj s hitrostjo, ki dvojni bas boben v ozadju uporablja le kot tekočo spremljavo srednje hitrih in počasnih kitarskih riffov v ospredju. Kot Morbid Angel in njihov legendarni God Of Emptiness, le da Aeternus dvajset let staro vajo na …And The Seventh His Soul Detesteth prepričljivo in z lastno dušo ponovijo devetkrat, vmes vrinejo le z akustično kitaro odigrani Hubris in tako ponovno ponudijo izdelek, ki se mu res splača prisluhniti.