Abbath v drugo. Kaj je tokrat drugače? Marsikaj. Med drugim tudi to, da je glasbenik v studiu ostal brez – poleg sebe seveda – najprepoznavnejšega člana Kinga. Baje zato, ker se nista strinjala okoli »religije«. Band je torej zapustil član, ki predhodno s tem nikoli (?) ni nastopal v živo – vsaj na turneji, ko se je Abbathova karavana lani ustavila v Ljubljani, ga ni bilo zraven. Posledica: jokanje, ki je dvignilo nekaj prahu ob promociji albuma, kar je bilo v današnjem (black) metal cirkusu morebiti tudi povsem načrtovano. Tako, pa sem proizvedel dovoljšno dozo nepreverjenih informacij za to leto.

Gremo dalje z glasbo, ki jo najlaže opišem kot »blackmetalsko zabavo v Abbathovem slogu« (vir: Paranoid, recenzija Abbath – Abbath). Abbathu se je sicer uspelo nekoliko oddaljiti od svojega nekdanjega nesmrtnega delodajalca, toda albumu Outstrider se še zmeraj sliši, da je Abbath pol življenja deloval, dejansko poosebljal to, kar so Immortal bili. Tisti drugi del, ki pa ne spominja toliko na Immortal, ki dejansko prevladuje, pa spominja na vikinško rokerske melodije, ki spominjajo na ene in edine Bathory oziroma na viže, ki jih je Abbath predhodno kot solist izdal pod imenom I na albumu Between Two Worlds. Nekoliko bolj heavymetalsko melodična protiutež, ki prinese marsikatero kitarsko solažo, poskrbi za to, da je potovanje z Outstrider zelo pestro in razgibano, vrhunec melodike, zapomljivosti in čustvenosti pa plošček po mojem mnenju v tem oziru ponudi z naslovnim komadom. Outstrider je dejansko edini komad, ki me je presenetil in navdušil, saj v svojem srednjem tempu za razliko od marsikaterega drugega komada na albumu izžareva dosti več energije in namesto pasivnega poslušanja pri poslušalcu na plano zvabi ravno tista odločilna čustva, od katerih je odvisno, ali nek komad oziroma album prepriča ali ne.

Žal slišim na aktualnem Abbathovem celovečercu bolj malo takšnih trenutkov. Osebno me Outstrider ne gane kaj dosti, čeprav dajejo številni melodični momenti več kot dovolj priložnosti za to. Po drugi strani pa me tudi agresivnejši deli ne premaknejo, saj mi zvenijo preveč »sprano«, da bi me pravilno nagovorili. Zagotovo pa vsebuje album dosti riffov, ki znajo predvsem v živo ob pravem ozvočenju poskrbeti za tisti pravi headbangerski filing, ki pa mi ga plošček v tej obliki žal ne nudi. Za moj okus je izginila žmohtnost, ki je je bilo nekoč več kot dovolj pri Abbathu oziroma njegovem delovanju v Immortal, kar pa niti priredba Pace 'Till Death (Bathory) na koncu albuma ne popravi.