1349 se počasi vračajo na blackmetalsko glasbeno sceno, s katere so se leta 2009 postopoma začeli umikati. Navkljub albumu Demonoir, ki je pretežno blackmetalski, a ga zaradi njegove močne motivne povezanosti s predhodnim Revelations of the Black Flame osebno vseeno uvrščam v psihedelično-eksperimentalno dobo banda, 1349 s pesmijo/singlom Slaves nakazujejo, da so dovolj eksperimentirali, dovolj pogledovali levo in desno s hitre ceste neposrednega black metala, dovolj dolgo istočasno psihedelično zrli v preteklost in prihodnost in ob tem bili dovolj izrazito kompleksni. Za band je ponovno nastopil čas dobrega starega black metala, ki je na pravih mestih obarvan s thrasherskim riffanjem v neskončno dolgi in hitri peti prestavi in je bil prepoznavni znak njihovih prvih treh studijskih albumov.
Štiklc daje vtis, da je bil Frost tako pri 1349 kot tudi pri Satyricon (hudi spomini na Storm (Of The Destroyer)) enostavno predolgo na povodcu, ki se ga je zdaj uspešno znebil, in tako lahko svobodno in po mili volji udarja po bobnih tako hitro in natančno, kot zna samo on (no, saj zna še marsikateri bobnar, a saj veste, kaj mislim). Seveda pa se pri 1349 še zdaleč ne vrti vse samo okoli Frosta, sicer najprominentnejšega člana tega banda, temveč so za uspešen »comeback« zasedbe v največji meri odgovorni izredno catchy kitarski riffi in privlačno petje med refrenom, kjer se mešajo zloben clean vokal, blackmetalsko kruljenje in zborovsko petje. The slaves shall serve!