Ime intervjuvancev: Sara Jeremič, Matej Hrustek
Ime organizacije/društva: Folk metal Slovenija
Lokacija delovanja: Medvode
Glasbena zvrst/žanr: folk/pagan metal
Kontaktna e-pošta: info@svarunova-noc.com
Spletna stran: www.svarunova-noc.com
Facebook: www.facebook.com/FMSlo
Člana banda: Brezno
DEJAN: Kdaj in kako sta se začela ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
SARA: Začetek Svarunove noči sega v leto 2010, ko smo z našo skupino Brezno organizirali koncert v takratnem KUD France Prešeren v ljubljanskem Trnovem. V bistvu je šlo za protiuslugo bandu Cruadalach, s katerim smo predhodno odigrali sklop koncertov na Češkem. Od tu pa je nato zrasla ideja za tradicionalen dogodek, ki nosi svoje prepoznavno ime. Začetek naše organizatorske poti je tako bil povsem nenačrten.
DEJAN: Kako pa se je vse skupaj nadaljevalo po vašem prvem koncertu?
MATEJ: Prvi koncert nam je pokazal, da je mogoče nekaj uspešno organizirati, četudi nisi uveljavljen promotor in nimaš kakšnega drugega zaledja.
Seveda pa je uspeh na tem področju relativen pojem. Za nas je v finančnem smislu to že, če ne naredimo minusa, hehe. Če pa kak evro ostane, pa veš, da boš zadevo prihodnje leto lahko izpeljal na še višjem nivoju. Od prve edicije Svarunove noči smo tako vsako leto rastli. Tudi zagona nam, vsaj na začetku, ni manjkalo … Kasneje so se začele pa službe, družine … Zato se je tudi organizatorska ekipa veliko spreminjala.
Danes vztrajamo predvsem zaradi dobre sprejetosti dogodka pri ljudeh. Najbrž bi bilo drugače, če bi bili deležni kakšne sponzorske podpore, a se nam s tem, po pravici povedano, ne da truditi. Pa zdi se nam tudi, da bi s tem lahko zadeva kaj hitro izgubila dušo …
V preteklosti smo poskušali marsikaj. Vrsto let smo imeli lastno festivalsko pivo Svarun. Predstavljalo je lepo dodano vrednost, tudi zbirateljsko, a smo vse skupaj zaradi komplikacij v zvezi z zakonodajo na področju trga z živili, konkurence gostiteljevemu točilnemu pultu itd. naposled opustili. Še vedno pa se trudimo imeti na primer obrtniške stojnice z različnimi tematskimi izdelki, tako da le ne gre zgolj za klasičen koncertni večer. Zdi se nam, da še vedno sledimo tistemu osnovnemu poslanstvu, in sicer da pomagamo razvoju in povezovanju »scene«. Drznil bi si reči, da res predstavljamo tisto pravo underground zaledje temu žanru pri nas.
DEJAN: In to vam po mojem tudi uspeva. Prvič in edinkrat sem obiskal Svarunovo noč lani, ko jo je reportiral Žiga. Ko sva stopila v dvorano, se nama je takoj zdelo zelo fino, da sva bila deležna manjše fotografske razstave in stojnic z malo drugačnimi izdelki.
DEJAN: Delujete organizatorji Svarunove noči v okviru Mladinskega centra Jedro? Kako se je razvilo vaše sodelovanje?
SARA: Vidim, zakaj bi si mnogi lahko to razlagali na ta način, vendar ne. Že od samega začetka delujemo popolnoma neodvisno od ostalih organizacij. Res pa je, da smo že takoj drugo leto, in sicer po spletu naključij, pričeli sodelovati z Jedrom, brez katerega dogodek, kakršen je trenutno, ne bi bil mogoč.
MATEJ: Drži. Zato bi izkoristil tole priliko, in se ekipi MC Medvode ponovno zahvalil za tako dobro sodelovanje. Pozna se, da je večina tudi sama »iz foha«, se pravi, da je večina metalcev ali so člani bandov, zato dobro vedo, kako se stvarem streže.
Vmes smo bili že odločeni, da bi bilo treba za njegovo rast festival prestaviti v prestolnico, ampak je ideja z leti kar splahnela, saj so se Medvode izkazale kot nekakšna slovenska Finska, in sicer odmaknjena lokacija z zelo razvito metalsko »kulturo«. Pagan/folk ali pa metal nasploh pa ima tudi to specifiko, da navadno ljudem ali preprosto ni všeč ali pa mu postanejo tako zelo zvesti, da so za koncert pripravljeni priti tudi od res daleč. Še posebej za kakšen bolj underground ali nekomercialen band. Vsako leto je med obiskovalci vsaj kak tujec. Enkrat, denimo, je prišla cela klapa iz oddaljene Estonije. Za en kratek koncertek njim ljube skupine.
DEJAN: Kakšna pa je zgodba za nastankom imena Svarunova noč?
MATEJ: Tisti čas so pagan/folk metalce po Evropi navduševali Paganfest, Heidenfest in podobne »fešte«, tako da smo tudi sami avtomatično razmišljali v tej smeri. Na koncu pa sploh nismo imeli izbire, za kar smo danes naravnost hvaležni, hehe.
Zadeva je bila namreč takšna, da smo nameravali za omenjeno prvo edicijo pustiti kar ime češke turneje, tj. Samhainfest, in sicer po keltskem prazniku konca žetve in priprav na zimo. A še preden smo uspeli to idejo predstaviti tonskemu mojstru in gostitelju »Tomotu«, katerega točnega imena se žal ne spomnim več, hehe, je v predhodnih pogovorih rekel, da naj izberemo ime, vendar si želi, da ne bi šlo spet za nek »xy-FEST«, hehe. Amm, pa smo morali razmisliti na novo, hehe.
Ta zahteva nam je bila pravzaprav všeč, saj smo sami namreč podzavestno želeli izvirnejše in bolj domače ime. Po brskanju med mitološkimi in poganskimi idejami smo se naposled odločili za Svaruna kot starešino Gradišča iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Nekako se nam je zdelo, da bomo tako lahko skušali dogodek organizirati kot oživitev staro/srednjeveške Veče oziroma skupščine, kakršne so imela nekoč plemena in so predstavljale tudi družabne dogodke, ki so se zaključevali z nadvse prijetnimi večeri ob ognju.
Tako skušamo tudi še danes organizirati Svarunovo noč ne le kot koncert, temveč kot večer, ko se srečamo vsi, ki najdemo navdih v starih časih, zgodbah, mitologiji, poganstvu … Presenetljivo pogosto nas povezuje ravno metal s temi primesmi, ni pa nujno. Gostili smo že tudi popolnoma akustične zasedbe, ki na prvo žogo nimajo nobene skupne točke z grobimi distorziranimi metalci, pa se je pod odrom kljub temu gnetla truma dolgolasih glav in zavzeto pela slavilne pesmi staroselskim bogovom s popolnoma čistimi glasovi, hehe.
DEJAN: Predvidevam, da delujete samo v Medvodah? Ali še kje drugje?
SARA: Drži. Je pa zanimivo, da ni sploh nihče (več) iz organizacijske ekipe iz Medvod ali okolice. Enkrat letno izvedemo festival, potem pa marsikoga celo leto pot več ne zanese tja, hehe.
DEJAN: Lahko na kratko opišeta ekipo, s katero sodelujeta?
SARA: Načeloma smo gonilna ekipa, kot že rečeno, predvsem člani zasedbe Brezno. Najbolj aktivni pri organizaciji smo zadnja leta Matej, Mitja, Katarina in jaz. Že od samega začetka pa nam na pomoč priskočijo prijatelji in glasbeni kolegi.
MATEJ: Ekipa se je z leti zelo spreminjala. Našteti smo nekako najbolj stalni, pa še od nas kdo kdaj zaradi obilice drugega dela kakšno edicijo popolnoma izpusti. Na primer mene tako lansko leto praktično ni bilo.
Se pa vedno najde kdo iz preostale ekipe FMS, da zapolni vrzel. Nekateri sodelujejo že vse od začetka čisto vsako leto, če ne prej, pa vsaj na dan dogodka kot fizikalci, spet kdo drug se aktivno vključi le enkrat. Spomnim se leta, ko smo gostili Fince Brymir. Kolegica Sanja je najbrž takrat porabila vse živce za deset let naprej samo za uspešno zagotovitev letalskih kart in logistike. Ampak dogodek je bil špica. Vsem sodelujočim smo zelo hvaležni.
Nikakor pa ne smemo pozabiti še na ekipo Jedra. Zadnja leta največ sodelujemo z Rokom, ki je sicer član banda Metalsteel, s katerim se da delati res profesionalno in sproščeno hkrati. Pa tudi ostali člani omenjenega banda in drugi lokalci vedno kaj pomagajo. To je ta medmetalska oziroma medbandovska solidarnost, ki nas je navezala na Medvode.
DEJAN: Kakšna pa je vajina vloga znotraj ekipe?
MATEJ: Sam sem morda še najbolj neke vrste idejni vodja. Po domače pa deklica za vse, hehe. Na tem mestu se dopolnjujeva in izmenjujeva z Mitjo. Na kratko: delava vse, od grafične zasnove do iskanja ustreznega pretvornika za ozvočitev najbolj čudnega glasbila, ki ga je nenapovedano s sabo privlekel nekdo od nastopajočih.
SARA: Načeloma vsi počnemo vse; od iskanja bandov do pospravljanja zaodrja in prizorišča. Edino opravilo, ki se ga osebno nisem nikoli lotila, je bilo dogovarjanje okrog tehnične opreme oziroma backlinea.
DEJAN: Ali poleg Svarunove noči, ki se tradicionalno odvija enkrat letno, delate še druge koncerte?
SARA: Ne ... več.
MATEJ: Včasih smo sem in tja organizirali še kakšen povratni nastop za kak band, s katerim smo z Breznom nastopali kje v tujini, to je pa to.
Nasploh je Svarunova noč čisto nekaj posebnega za nas. Ne gre za tipično organizacijo dogodka v želji po zaslužku ali čem podobnem. Za nas je vsaka posebno doživetje predvsem zato, ker se tudi povežemo z nastopajočimi. A je to seveda tudi odvisno od banda. Nekateri zgolj skopo profesionalno pridejo, odigrajo in še isto noč odpotujejo, z mnogimi pa se dobimo že kak dan prej, jim razkažemo Slovenijo … Sploh na začetku, ko nismo imeli druge možnosti kot skupine gostiti po svojih domovih, so bila tovrstna tkanja pristnejših vezi neizogibna. Z večino smo še danes v stikih, pa mnogi sploh ne igrajo več ...
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne marata?
MATEJ: Stres. Malo ga »paše« in te žene naprej, ampak včasih pa stvari uidejo iz vseh okvirov. Takrat ti ostane le še improvizacija. Nobena vroča kri ne pomaga. Je pa res, da se pogosto veliko neprijetnih, a žal neizogibnih, ovir pojavi tudi že prej. Na primer urejanje papirjev za pridobitev viz, ko želiš pripeljati v Slovenijo skupino iz kakšne eksotične dežele. Na koncu ti jo pa še nadobudni politični aktivisti z Metelkove popolnoma neosnovano označijo za neonacistično in ves vložen trud splava po vodi.
No, pa morda malo zmoti tudi, ko vidiš, koliko ljudi bi pomagalo, ko je že vse narejeno (beri: vsi bi radi na guestlisto), hehe.
SARA: Edina resnično neprijetna stvar je strah, da dogodek ne bi uspel. Sploh, ko zadevo financiraš sam.
DEJAN: Ampak kot je razvidno iz minulih let, je bila vsaka edicija uspešna. Čestitke za tole.
DEJAN: Kaj vaju pa pri tem delu najbolj veseli?
SARA: Ko vidim zadovoljne obraze, ki se vračajo vsako leto, mnogi izmed njih iz drugih krajev, nekateri celo iz tujine.
MATEJ: Najbolj me veseli, kadar vidim, da povezujemo … Še vedno se na primer spomnim starčka v urejeni poslovni obleki, ki je enkrat navdušeno poskakoval v prvi vrsti. Resno! Najraje imam trenutek, ko vidim, da je zadeva stekla. Ko vidiš, da uživajo tako publika kot nastopajoči. Takrat najdeš trenutek, ko se lahko tudi sam sprehodiš po prostoru in prepustiš vzdušju. Srečaš znance s scene. Z mnogimi si odraščal in obiskoval koncerte, bil morda skupaj v bandu, zdaj pa se vsaj takrat, enkrat letno na Svarunovi spet malo snideš.
Vesel in hvaležen pa sem tudi za ljudi, ki sami pomagajo. Ni jih malo. Vedno se najde kdo, ki te s čim razveseli, ti pri čem pomaga. Včasih je dovolj malenkost, a mi smo si zapomnili. Tako se lahko zahvalim tudi vam na Paranoidu za dolgoletno medijsko pokrivanje.
DEJAN: Hvala. A naj tudi sam takoj vrnem zahvalo. Dokler bodo obstajali tovrstni dogodki, bomo tudi mi z veseljem opravljali svoje delo.
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešata?
SARA: Včasih morda kakšno pomoč pri promociji dogodka.
MATEJ: Bandi so si zelo različni. Pogosto kakšno veliko ime preseneti s svojo prizemljenostjo, spet drugič kakšni domači mladci, ki jim skušaš pomagati pri vstopu na sceno, razočarajo s pretiranimi zahtevami ali na primer preveliko sproščenostjo v zaodrju. A tega je k sreči zelo malo.
Najbrž se večina sploh ne zaveda, da smo za vsem skupaj mi sami. Morda bi si sam še najbolj želel več volje pri sodelovanju in pomoči določenih slovenskih skupin s te dejansko zelo male scene. Nekatere smo že ničkolikokrat povabili k sodelovanju, pa niso pripravljeni storiti niti toliko, da ne bi zahtevali čisto previsokih honorarjev za nastop.
DEJAN: Kot novinarja me je seveda takoj zasrbel firbec, kdo so ti bandi, a mi je jasno, da zaradi poslovnih skrivnosti o tem ne moreta govoriti v javnosti.
DEJAN: Zato pa gremo kar dalje ... Kaj vaju je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
SARA: Ravno to, da te ne sme nič presenetiti. Nivo pripravljenosti, ki ga moraš imeti na vsako situacijo v vsakem danem trenutku. Iz tega naslova zelo cenim Mateja, saj je izjemno iznajdljiv ter zna predvideti vse možne scenarije. Nemalokrat nas je rešil v trenutkih, ki bi lahko vodili v katastrofo, hehe.
MATEJ: Uf, čeravno sem poklicni gasilec in bi se moral znati pod pritiskom hitro odločati, se mi zdi, da je v resnici še veliko bolj iznajdljiv Mitja. Predvsem pa zna udariti po mizi, ko začnem jaz že preveč komplicirati in vztrajati pri nekih perfekcionističnih zahtevah. No, spet nekaj, kar nam pride prav še iz bandovskih odnosov.
Drugače pa je mene najbrž najbolj presenetilo spoznanje, koliko organizacije in priprav pravzaprav zahteva takšen dogodek. V bistvu sem vsakič znova presenečen, saj gre vedno še kaj dodatnega narobe. Pa tudi če je to »le« dejstvo, da se lahko podjetje, s katerim si bil dogovorjen za dostavo hrane in si tik pred tonskimi vajami za vsak slučaj s klicem še enkrat potrdil dogovor, v nekaj urah dobesedno vdre v zemljo. Ja, tudi to se nam je pripetilo. Rešil pa nas je nek tretji dobrosrčni picopek, ki je za nas – in en zahvalni viski – podaljšal svoj delovni dan.
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor niste želeli izpolniti?
SARA: Mislim, da razen manjših absurdnih zahtev, in sicer ravno pravšnja temperatura pijače in žvrkljano jajce v zaodrju, takšnih zadev ni bilo.
MATEJ: No ja, enkrat so eni Rusi poslali rider z zahtevami, kakršnih ne bi pripisal niti predrznosti največjih svetovnih zvezd. Po našem zmedenem in zgroženem preverjanju pa so kot pravi Slovani brezbrižno odgovorili, da so to vključili le zato, »da bi izpadli bolj uveljavljeni« in »da včasih pa kaj tudi uspe«, hehe.
Sicer pa mislim, da se kljub tematiki pri nas še nihče ni domislil na primer publike škropiti z živalsko krvjo ali česa podobnega. Kaj takega bi namreč zagotovo morali preprečiti.
DEJAN: Korona je organizatorjem in tudi obiskovalcem koncertov seveda konkretno prekrižala načrte. Kakšni so zdaj vaši načrti za prihodnost? Letošnje Svarunove noči zagotovo ne bo?
SARA: Z Jedrom smo sicer letos že bili v dogovorih in donedavnega smo nameravali dogodek, če bi bilo mogoče, vseeno izpeljati. Pač v skladu z vsemi pravili. A je hkrati dodatno težavo predstavljalo še dejstvo, da je zasnova Svarunove noči odvisna od prisotnosti tujih zasedb, s katerimi se moraš dogovoriti dovolj prej. To pa je bilo zaradi težko predvidljivih razmer zdaj še dodatno oteženo. Razmišljali smo tudi o »korona različici« dogodka, kjer bi nastopali samo slovenski bandi, a zdaj zaradi velikega porasta okužb tudi to ni mogoče.
MATEJ: Letos bi bila na plakatih nedvomno maska, hehe. Sem že preučeval različne tiste srednjeveške kljunaste ... Ampak, ja, tako pa niti plakatov ne bo. Škoda. Pa ravno deseta obletnica bi bila.
DEJAN: Upam, da vam drugo letos uspe izpeljati obletnico kot se šika.
DEJAN: Pa imate kljub negotovim časom kakršne koli konkretno zastavljene cilje?
MATEJ: Po pravici povedano trenutno niti ne. Zdaj se trudimo predvsem vzdrževati vsaj še toliko motivacije, da dogodek tradicionalno ostaja. Pred leti pa so bili načrti kar veliki. Imeli smo resne plane po prestavitvi v toplejši del leta in večdnevnem festivalu v naravi. Od nekdaj delamo ravno na tej pristnosti in prvinskosti. Že ves čas nam sploh ne gre toliko za rast dogodka v komercialnem smislu. Ampak, kot že omenjeno, se zadnje čase srečujemo s problematiko pomanjkanja časa, energije ter posledično najbrž tudi prave motivacije. Tudi Brezno že leta stagnira, čeravno smo nekateri odločeni, da še ni odigralo zadnje.
DEJAN: Letošnje Svarunove noči ne bo. Pa lahko ima ta okoliščina dolgoročne posledice za njen obstoj? Ali imate kljub enoletnemu izpadu že zagotovljeno nadaljevanje za naprej?
SARA: Ne, Svarunova noč bo korono preživela, hehe. Tu bomo, dokler se bodo ljudje vračali.
MATEJ: Kljub malce pesimističnemu tonu v mojem prejšnjem odgovoru sem prepričan, da se za nadaljevanje ne gre bati. Naša prednost je najbrž ravno to, da smo še vedno popolnoma neodvisni.
DEJAN: Imata na svojem seznamu želja kakšen band, ki bi ga rada predstavila slovenski publiki?
SARA: Naš seznam želja je dolg, vendar bo za zdaj ostal skrivnost, saj radi presenetimo obiskovalce.
MATEJ: Tako je. Marsikoga bi radi pripeljali. Idej in želja ne zmanjka. Lovimo pa načeloma v čisto drugem bazenu kot večina. Najti skušamo »skrite bisere«, se pravi skupine iz nevsakdanjih držav z nevsakdanjo glasbo ali ideologijo. Še posebej radi pa damo možnost predstavitve kakšni slovenski skupini, zato smo vedno veseli, ko se v domačih logih pojavi kaj novega.
DEJAN: Kaj bi priporočala mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
MATEJ: Nikakor ne dovolite, da bi vas kdo izkoriščal, a še bolj, nikar ne bodite »dive«. S sodelovanjem in korektnim odnosom se lahko ustvari več. Če pa se nosiš, pa ustvarjaš nepotrebno distanco, ki le ovira.
Pa zapomnijo naj si tudi, da večinoma sploh ni važno, kakšna je časovnica oziroma kdaj igrajo. Iz izkušenj lahko povem, da je nemalokrat prva nastopajoča skupina bolj razgrela dvorano kot pa nosilci večera, ki smo jih vsi nestrpno pričakovali in so imeli neprimerljivo večji renome.
SARA: Imam precej nasvetov, vendar menim, da se iz napak vsi najbolje naučimo. Bi pa poudarila, da naj bodo osredotočeni na kakovost in izvajanje glasbe, vse ostalo je drugotnega pomena.
DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z vami?
SARA: Edina trdna pogoja sta, da band tematsko paše k dogodku ter da ima avtorsko glasbo.
MATEJ: In da se ne vsiljuje, hehe. Ja, tudi to smo imeli … Več let zapored. Prav po slovensko ... preko »vez«.
DEJAN: Imate trenutno kar koli načrtovanega? Bi želel za konec še kaj izpostaviti?
MATEJ: Se vidimo prihodnje leto na Svarunovi 2021, hehe.
